Ko kolena postanejo mehkejša, ko se trudiš ostat na nogah, ker veš, da je treba zaploskat, ko veš da si si želel več in ostal brez. Vijol’čna ljubezen.
Sreda, ko je ura čisto fajn in ko ljudem ni važno, da je sreda, da je tak čas. Ker so mi zaupali, da nas je bilo 10 tisoč, sreda, ko smo se vsi na tekmo podali z upanji in pričakovanji. Jaz iskreno…z zagotovo prevelikimi. Priznam.
To je moj klub, to je moje mesto. Igralci, ki so neverjetni in predvsem zagnani. Kaj naj pričakujem drugega? Da smo prišli na tekmo, da bomo skupaj z njimi predali derbi in tekmo za finale? Jaz ne.
Na vzhodni ploščadi sem bila že ziher kako uro prej. In ko srečam toliko prijateljev, je ura minila. Kot je prehitro minila ta tekma. Danes mi je šel semafor tako zelo na živce, pa ni bil nič kriv. Lep je, najlepši v državi, danes pa je ura na njem tak šla, da sem mislila, da je nekdo pritisnil na hitreje.
Ko sem bila na tribuni, in razmišljala, da naš stadion ni piknik. Da prideš pet minut po začetku s kupom hrane in se obnašaš kot v parku in se ti zdi, da je ves svet tvoj in da res nikogar ne motiš. Dobila sem sicer danes občutek, da je tudi modna pista. Da se pokažeš, se lepo poslikaš. Ogromno časa se javljaš na socialna omrežja in seveda ne pozabiš posnet vsega. Čeprav si prišel na tekmo 20 minut po začetku in ja, sedež je tvoj. Čeprav na njem sedi gospod, ki do sedeža pride tako počasi in je moral potem nazaj v drugo vrsto, ker je le bil v napačni, noben pa mu do njega ni pomagal. A tudi to smo še nekak rešili.
Ko nekje slišiš, če je Handa poškodovan in kdo so ti igralci, ki jih omenjaš s številkami, ker imen tak ne poznaš…potem veš, da je v vratih Matko. Z odliko še enkrat znova.
Čeprav po mojem mnenju ni imel kaj pretiranega dela. In še toti gol kaj ga je dobil mi ni bil najbolj jasen.
O sodnikih bi vam lahko napisala tri strani danes. Ne bom. Nikoli ne bom. Važno da je enim mojim prijateljicam glavni sodnik simpatičen. Ostalo mislim da je bilo na ravni evropskega sodstva približno tako okusno, kot je okusen meni paradižnik.
In potem je tu še mojstrovina. Ne da ji ploskajte, klanjajte se ji. Dame in gospodje, Dino. Naš Dino. Pred leti so se mi tak smejali, ko sem govorila kaki talent je ta fant, da bo še daleč prišel, da ima znanje velikih in da jim bo že še pokazal. Danes je v dresu članov dal šele prvega. Zapomnite si…to bo še velika zgodba. Garač na igrišču in izredno prijazen fant izven njega. Eni bi se lahko od njega marsikaj naučili. In ga mogoče za začetek malo bolj spoštovali.
Tekma se mi zdi, da je bila razdeljena na par sestavljank, ki pa je jaz nekak ne morem skupaj sestavit. Ker če je en člen, en del sestavljenke nekje drugje, pade cela zgodba. Cela pravljica. Cela sestavljenka.
Ne bom padla v grupo ljudi, ki so pljuvali tekmo in igralce. Ker od mene tega ne boste slišali. Čeprav verjamem, da bi jih eni danes v žlici vode vtopili in bi jim grozili.
Mene so po tekmi še zmeraj na preizkušnji imeli moji lastni živčki, ko so prihajali »prijatelji« iz Bežigrada 05. Ampak sem poštena in iskrena navijačica. In tudi spoštujem vse igralce, če tudi so proti nam, se do Viol obnašajo, kot da so pobegnili iz Ljubljana-Brdo.
Nisem rasist in rasizem ostro obsojam. Prijatelje ne izbiram po barvi kože ali po tem kako jim je ime. Vseeno pa ko gledam kako se eni igralci obnašajo na igrišču, se sprašujem ali oni razumejo besedo, da je treba biti proti rasizmu. Ker če razumem nekoga pijanega, ker se strezni, ampak se intelegenca kdaj pojavi?
Fantom danes ni kaj očitat, razen očitnega. In izgubljenega. Ki pa dvomim, da je ravno v njihovih nogah in rokah.
Če je bila fantastična tekma, bi jo verjetno dobili. Če smo bili boljši nasprotnik, bi verjetno zmagali tako da bi napredovali.
Mogoče je bil samo neki drugačen faktor, mogoče je bilo tako namenjeno.
Z leti sem se naučila, da se vse zgodi z razlogom. 31. maja ne bomo v Kopru in takrat tudi ne bom gledala finala pokala po tv, čeprav bom zagotovo navijala na Domžale.
Iskreno me boli samo to, da nismo napredovali oz. nismo razbili Bežigrada05.
Ker imamo ekipo in imamo srce. Mogoče kdo ne na pravem mestu.
Žal mi je, ker se ni izšlo. In tista mehka kolena so dobila trdnejši korak. Stopila sem iz stadiona. Počasi. Z bolečino v srcu. Cmokom v grlu. Ni bilo prvič in ni bilo zadnjič. Bilo mi je pa mar. Vedno mi bo mar.
Ne prenašam dobro, ko mi reče nekdo da je to šport, da enkrat eden dobi, drugič drugi.
Ni mi všeč niti to, da se bo zdaj nekdo naslanjal na našo »nesrečo,« čeprav smo si jo mogoče zaslužili. Ali pa tudi ne. Presodite sami.
Nismo dali tistega gola več. Pravzaprav dva. Nismo. Če se bom jutri zjutraj zbudila in mi bo nekdo rekel, da ne gremo v finale, ga bom verjetno v rit brcnila. To je moj Maribor. Moj Maribor zmaguje. Lani sem držala v roki ta pokal. Prvič v življenju. Še danes se spomnim, kot da bi bilo včeraj.
Tako pa si bo Koper oddahnil. Ne bo nas. Take številke, kot bi bila, če pridemo mi, ne bo. To sem prepričana. Ker samo mi smo tako nori. Lepo nori. In res imamo radi ta klub.
Zato me to toliko bolj boli. In sem razočarana.
Ker za kanček borbe več, za kakšno potezo drugačno, za kakšno boljšo idejo in predvsem za malo več tiste želje…finale.
Ostaja nam prvenstvo in velikih trinajst prednosti. Ne pozabite tega, ko boste danes še cvilili nad tem kaj danes ni bilo prav.
Po tekmi je bilo lepo s prijatelji. In to pri meni največ šteje. Ta zgodba pri ograji. Ki so nam jo danes odnesli. In smo vendarle odšli pred busom, ki je bil izreden. Z gospodom iz prihodnosti.
Ne bodite žalostni, kot sem jaz. Ne bodite razočarani, kot sem jaz.
Sem pa pogledala fotografije, ki jih delim z vami v tem blogu. In nanje sem izredno ponosna. Kot na ljudi, ki so prišli. Čeprav nekateri niso vedeli zakaj, a prišli so. Sever tak lepo poln. 10 tisoč ljudi je prišlo na to tekmo. Hvala vam iz srca. Da ste prišli. Sredi tedna. Pokazali smo državi, da za nas ni ovir datum in ura. Čeprav vsi vemo, da je bila tekma prej zaradi Lige prvakov. A eni tam preko hrušk, pač tega ne vedo. Čeprav so slovenska Barcelona.
Rada vas ima.
Tista, ki obožuje NK Maribor.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić