Dalibor, dobrodošel doma…

Ko sem se vozila proti domu, sem razmišljala, da še nikoli nisem s takim veseljem pisala bloga, kot ga pišem danes…
Po 80tih dneh, sem bila Melite, Matica in vseh Viol na jugu tako vesela…
…dobrodošli doma, prijatelji.

Za začetek…tri!

Spregovorila z vsemi možnimi, pomahala še komu…kako lepo vas je bilo videt.
Sanja, komaj čakam, da pride še Luka na tekmo. 🙂 Moj mali gol dečko. 🙂
Prideva z Barbaro na tribuno.

flaške.:D

Kričim ko pridem skozi prehod do svoje tribune.
Doooomaaaaaaaaaaaaaa sem.
Tukaj sem srečna.
Tukaj pozabim na krče, na bolečine, tukaj pozabim na vse kar obstaja…
Tukaj smo prijatelji, tukaj je moja sreča, tukaj najdem svoj mir.
Pridruži se nama še Daša…lepo je. Tak je lepo.

prvih enajst.

Pogledat po tribuni, se nasmehnit, bil vesel ljudi, ki jih imaš rad…
Lepo je, ni besed za to.
Zakaj smo mučkali s tekmo ne vem in tudi nikoli ne preverim ozadja, preden začnem blog pisat.
Aja….in ja, že kdo ve kolikič smo izbrali Vijol’čnega bojevnika.
Presenetljivo, na presenečenje mnogih, je to prestižno nagrado, še četrtič domov prinesel naš brat, prijatelj, pastor…človek, ki ga imamo radi, daje nam življenje in moč. Uči nas vrednot in predvsem to, da bomo tako dobri ljudje, kot je on. Marcos Tavares je še četrtič poziral z Violami.

Vijol’čni bojevnik 2014

Če si ga je zaslužil? Seveda si ga je. Saj je vzor vsem igralcem in je z obnašanjem na igrišču pokazal kako naj se obnaša kapetan. Spoštovan je od vseh, še tistih, ki ločujejo barve.
Je tisti, ki prinaša red v slačilnico in ljubezen med ljudi.

Dobrodošel doma.

Morate me razumeti, da ga imam raje kot znam povedati z besedami.
Ampak…ostaja…vendar.
Moj glas ni bil namenjen njemu in če sem poštena, ga verjetno nikoli ne bo dobil.
To ve tudi on in vem, da mi naslednjih vrstic ne bo zameril, saj spoštuje mojo odločitev.
Svoja dva glasova, enega preko naše fb strani in enega preko uradne strani sem oddala Alešu Mertlju.
Če ste preseneči, potem me ne poznate. Sploh.

PRVI!

Fant, ki ga izredno spoštujem in cenim.
Nisem pričakovala da bo zmagal. Ker je neopazen garač, ki dela več kot se od njega pričakuje in ga imam izredno rada kot osebo. Po tekmi je bilo tako simpatično srečanje z njegovim krasnim delom družinice. Male okice so zrle vame, tiste nežne rokice in nogice so mi pokazale…ja, ljubezen se nadaljuje v novo generacijo.
No, pa da ne zabluzim do konca z bojevnikom.

Agima so hoteli, pa jim ni ratalo…

Dragi moji, imamo še druge igralce. Marcos je največji, ampak še komu drugemu lahko damo nagrado. Resnično. On ne bo zameril, pa še koga bomo osrečili.
Zdaj pa še tekma z Gorico.

Drugi.

Pet komadov, ki jih je napovedala Barbara in vztrajala do konca. No, jaz sem jih štiri.
Tisti prejeti…ne vem od kod je prišo. Mi je pa tak pritisk dvigno, da brezveze.
Do prvega gola…grizenje. Po prejetem…grizenje…do drugega. Pol temaaaaaaaaaaa. Pol pa tri komada iznenada. 🙂
Zdaj pa tak.
Dragi moji. Pišite si to! Ta ekipa bo državni prvak letos.
Sploh mi se želodec zadnje dni, ko berem medije in njihove naslove…
Fantje so vrhunsko pripravljeni.

Me tri vijolice.

Eni se še malo matrajo. Enim je še ful težko. Eni so še malo zgubljeni. Ampak nič ne de.
Delujejo FENOMENALNO!
Eni sicer malo ne vedo kam bi z glavo.
Ampak…
HVALA, za krasen večer.
Kaj ste vi nori malo?

Drugi polčas.

Srce ste mi parali pri 1:1, čeprav sem bila prepričana, da te tekme ne more zgubit tota ekipa pa je kak je.
Gorica je preboga.
So pa prve tekme najbolj naporne.
Spočiti nasprotniki, proti nam vsi motivirani.
Hvala Luka, Marcos za rekordni gol, v rekordnih sekundah. Hvala za fenomenalne akcije, hvala za krasno predstavo.

Viole.

Zaslužite si desetko.
Ampak tukaj je, nisem pozabila.
Lubčkala sem ga ob rojstnem dnevu.
Ko sem mu lahko voščila, v tisti temi stadiona.
Mu povedala kako ponosna sem, kako mi je v čast, da je naš.
Da jim je zaprl lape.

Tretji.

Kaj piše v moji osebni čestitiki zanj, naj ostane med nama, vendar vse se uresničuje!
Hvala Dalibor, za vse tri čudovite gole, hvala ti za večer, ki ga nikoli ne bomo pozabili.
Hvala za čisto vsako gesto namenjeno nam.
Hvala, ker si naš, ker si se vrnil!
Hvala, ker si mi dovolil verjeti.

Četrti.

Hvala, ker ti nikoli nič ni bilo težko za mene.
Nikogar ni bilo. Vsi so bili proti…jaz pa sem vedno govorila…najboljši!
Ponosna sem, res sem ponosna. Da lahko spremljam kariero tako uspešnega nogometaša, pred katerim sem imela še leta nazaj tako tremo.

Peti.

Zdaj ga samo občudujem in mu ploskam, kričim. S cmokom v grlu to pišem.
Toliko emocij je tukaj zadaj, taka sreča, taka radost, taka ljubezen.
Pristna navijaška ljubezen.
Dobrodošel doma, tukaj si zmeraj bil doma in zmeraj boš doma.
Ponosna in srečna, in upam, da bo tudi svoj naslednik tako krasen, kot si ti!
Hvala, ker si. Iz srca ti hvala!
In zdaj še…

Lep začetek.

…Dalibor je po tekmi odšel, počakali smo še Kapetana.
Pa smo naredili fotografijo z bojevnikom.
Ponosni smo. Na našega mentorja, na našega Slovenca!
Aja, pa preden končam…
Danes sem dolga.

konec.

Emocij polna, se opravičujem vsem, ki me take niste navajeni.
Ampak ko sem srečna, bi vam napisala roman. 🙂
Zahvaljujem se še enemu Goričanu.
Kaaaaj?
Vprašal me je, če bodo vijolice jezne.
Pa mislim, da ne bodo.
Leta sem navijač in v Gorici so igrali številni igralci, ki so mi prirasli k srcu.
Zbrala sem pogum.
Na fotografiji z menoj je eden in edini, Andrej Komac.
Eni se sprašujete kdo je to, eni ste ga imeli radi. Meni je pač bil pri srcu.
To dokazuje tudi to, da sem s tremo opravila, dobila fotografijo in še z njim spregovorila par besed.

Andrej Komac.

Presenečen je bil, koliko vem.
Spominjal me je na Mitjo Piriha lani.
Imam pač rada nogometaše, ki so pustili vtis.
In onadva sta nedvomno name pustila zelooooo velikega.
Hvala iz srca.
Tega ne bom pozabila.
Ob koncu hvala ekipa Kairos…za krasen večer.
Hvala vsem, ki ste ta večer kričali ta neverjetna imena.
Ponosna sem na vas, fantje.
Od prvega do zadnjega.

foto: Tadej

Na one na tribuni in še one, ki so poškodovani.
Rada vas imam.
Iz srca mojega…neverjetni ste.
Bilo mi je v čast prit spet domov.
In hvala Šiš za večerjo in Baza 1960 za čaj.
In še nekaj…
http://www.baza1960.com/
Če kliknete…na levi je link do mojega bloga…
Se zahvaljujem za to veliko in plemenito gesto.
Bilo mi je v čast, vsem vam…seči v roko, vas objeti, spregovoriti…in v čast mi je, da ste v mojem življenju.
Eksektli!
Rada vas ima.
Mala Mo. :*