Umikajoča misel trenutka spomina

11 let kasneje. Zgodba o meni. O nas. O njih. O tem. O onem. 11 let kasneje.

Po bitkah. Po zmagah. Po jezi. Po bolečini. Po spominih. Po na tisoče natipkanih besedah. Po na tisoče narejenih fotografijah. Je še zmeraj tukaj. Lepši skozi leta. Pošten. Čustven. Zmeraj iskren. Večkrat medvrstičen. In predvsem tako zelo moj.

Utrinki vijolice so nastali za mojo dušo. Za moje srce. Nastali so, da bi si lahko po vsaki tekmi povedala kaj si moram povedati. Da zapišem čustva, da zapišem svoje misli. Ali da preprosto napišem malo. Da povem preveč.

Dolga pot je za mano in to je že 1143. blog. Čeprav niso vsi nogometni in je ta dejansko 901. nogometni, je prehodil dolgo pot. Poln polen pod nogami, polno solz, za temi vrsticami je ogromno prehitrih misli in žalosti v prstih. Za temi blogi je veliko sreče, popolnih trenutkov. Novih prijateljev, neznancev. Tudi enajst krvodajalskih akcij. In številne zgodbe športa širom države. V zadnjih letih zraven nogometa izstopa odbojka, a pisala sem res o vsem, kar mi je polepšalo življenje, me pripeljalo do čudovitih spominov in mi pokazalo pot za naprej.

Utrinki vijolice so se velikokrat ustavili. Ker moje pošteno srce težko prenaša bombe in nepotrebne trenutke zafrustrirane družbe, ki je izgubila kompas v buljenje praznih ekranov brez težkih besedil pomena.

A srce je zmeraj močnejše. Ljubezen neizmerna.

Zato je mogoče današnja tekma sredi Murske dobila točno takšen epilog, kot ga je tista sredi Kranja pred enajstimi leti in enim dnevom.

Le da je bila tista tekma prva tekma pomladi. Zdaj pa smo že krepko zakorakali v finiš sezone 2022/2023.
Naslova prvaka ne bo. Dajmo to razjasnit. Ne da sem obupala. Nisem, ne me narobe razumet. Ampak realistična sem. Če znam realistično ocenit kdaj je faul za nas ali nasprotnika, mi je tudi po današnji tekmi jasno, da ne, da ne upam več, ampak preprosto vem, da je sezona prvaka izgubljena. A zato svojega kluba nič manj ne obožujem, cenim in spoštujem. Samo zavedam se realnega stanja, ki se je zgodil v teh petindvajsetih krogih prve nogometne lige.

Liga res izgublja na kakovosti, ampak praznik nogometa v Murski pa vedno znova pokaže, da je zraven Ljudskega vrta edini stadion v državi, ki razume to strast.

Tudi če ni faul, tudi če ni karton, tudi če ni krivica, vse to vendarle postane. V igralce nasprotnega moštvo se meče kozarce in strasti ni videti konca.

Lahko se zgražate in obsojate. Ampak čeprav res ni vse črno belo, kot so Viole napisale na parolo, je slovenska nogometna scena dejansko sestavljena samo iz štirih barv. Vijol’čne, rumen, črne in bele. Poglejte še obe rezervni klopi in razumeli boste.

Vzdušje v Murski Soboti je bilo danes res prijetno. Res je, da sem na tribuni že več kot uro prej in da korakam do vhoda ko fante vijol’čnega srca šele pripelje avtobus, ampak lepo je. Grem pogledat njihovo trgovino. Lepo je. Rada vidim, da se nogomet razvija po državi in da rastejo trgovine v katerih si lahko domačini kupijo kaj lepega za spomin. Tudi če so oblačilih igralcih, ki so za njih zagotovo vse prej kot še njihovi prijatelji. Še prej te na vhodu pozdravi maskota.

Murska ima res rada fuzbal. Balončki čakajo. Čvekamo o tem in onem. Vsakič ko pridemo je nekaj novega. Trudijo se. Gospod z lajbičem še posebej. Ni imel konkurence. Nihče mu ni zameril. Na koncu smo se mu vsi prijazno nasmehnili. Razumeli smo ga, čeprav včasih tu koga težko razumeš tako kot bi moral.
Tekma je pestra. Moj Maribor pa se bori. Sam s sabo. In s seboj. Da pred seboj. Vidi sebe. Da se od sebe oddalji. Da zabije. Miki. In potem.

Potem smo spet na istem. Rezultat polčasa ostane do konca tekme.

Strasti so razvnete. Gospod, ki ga ne smemo imenovati in bi ga nehote lahko zamenjali z rdečim dresom se trudi, da ne bi imel svoje predstave. Ne uspeva mu. Svoj slavospev seveda dobi. Čeprav ni bil kriv za vse, se je marsikdo potrudil, da tega ne bo pozabil. Na krivdo. Na dvorezne poteze.

Ampak v bistvu ni važno. Tudi če se držim za glavo. In vem, da je tekma šla tako hitro, kot tista v Domžalah. Kdo premika uro naprej in zakaj se ne ustavlja?

Ne jezi me toliko ta dvoličnost kot lastna nemoč. Ne gre. In nikam se ne premakne. Kot da bi krči moči ustavili korake trenutke in ga zaznamovali.

Te tekme si nismo zaslužili dobiti. In skupaj bomo iskreno čestitali nasprotniku. Na koncu tekme smo vendarle lahko prijatelji. Ker vidiš iskrenost bolečine v očeh odgovornih. In zato zmeraj odpuščamo. Ker smo vsi samo ljudje. Ker smo vsi samo tisti, ki lahko in imamo samo slab dan. Ne slab teden. Ne slabo življenje. Ne slab mesec.

In ko korakam s stadiona, Marcos praktično ne more domov. Ustavljajo ga. Od vijol’čnih do črno belih. Ni važno kdo smo, vsi smo. Navijači.

Na težkem gostovanju. Kjer sem bila res mirna. Tudi po tekmi sem bila tako zelo mirna. Ne vem zakaj. Bilo je kar srhljivo. A iskreno.

Fantom sem zaupala. Tudi po porazu, sem jim dalje zaupala.

Ampak če res ni bilo to danes za nikamor. Kaj čemo. Če si bomo zatiskali oči pa rekli, da smo se ful borili in izgubili, bo kaj drugače? Ne bo.

Slabo je bilo. Ampak za to ne smemo pozabit prejšnjih predstav, ki so bile veličastne. In vem, da veličastne predstave še prihajajo.

Vsak rabi svoj čas. In vsak kdaj preprosto ne ve, ne zmore ali se nekje izgubi.

Tudi jaz vsako jutro prehodim praktično isto pot. Včasih so na njej korenine, kot da jih prvič vidim, veje, ki so padle, blato, ki me posrka vase, včasih ogromno ledu, včasih pa preprosto čudovita suha pot, ki jo hvaležno sprejmem, ker vem, da je darilo.

Zato v življenju sprejemam kar nam je namenjeno. Pred mano so dolgi in zahtevni tedni. Ne samo številne tekme, čaka me ogromna prelomnica v življenju, hkrati pa me je doletela še ena res velika čast.

Sem obraz Ludvika. Zato naj kar tukaj danes napišem. In povabim. Vse, ki me poznate veste, da sem prvih osem let šole obiskovala meni res ljubo osnovno šolo. Bila sem Ludvik. Zato, če imate čas, naj velja vabilo. Ob 150. letnici šole sem ena od številnih obrazov OŠ Ludvika Pliberška. Če imate čas, naj velja vabilo 16. marca ob 18.00. Res bom v imenitni družbi in pridite na mojo šolo. Tudi jaz bom tam.

Kot bom tudi v sredo na pokalni tekmi. In potem me čaka še posebna tekma v Ljudskem vrtu proti Sežani. Samo jaz vem zakaj bo meni tako zelo pomembno.

Hvala za še eno gostovanje v nizu. Želela bi si drugačnega preobrata. A včasih nam kaj ni namenjeno. Ne vem če želim vedeti vzrok zakaj, sprejemam pa življenje in se zahvaljujem, ker sem lahko tukaj, enajst let kasneje pišem te vrstice in sem hvaležna vsem, ki mi pišete po tekmah in se veselite teh blogov, ki ostajajo v opomin meni in ponos mojemu srcu.

Vse dobro vsem. Glave gor. Roke gor. Noge v luft. Mamo to. In ja, mamo to.
Še bo lepa pomlad. Čaka nas še toliko čudovitih tekem in nepozabnih trenutkov.
Saj življenje je vendarle…pot.

Z ljubeznijo.
Enajst let kasneje še vedno stara nekaj čez 30. Ali pač ne. ?
MalaMo. :*