Tistem, ki danes praznuje. 61 let je minilo. In mi smo del zgodovine. Te izjemne zgodovine. Najbolj uspešnega kluba v Sloveniji. Tistega kluba, ki ga vsi tako obožujejo. A tudi komaj čakajo, da mu kaj povedo. In kaj naredijo.
In to je ta moj zlati klub, ki ga tako spoštujemo, cenimo. Občudujemo. Dali smo skozi toliko pekla. Videli smo raj. Videli smo Lige prvakov, Lige Evropa, pa napredovanje do osmine finala Lige Evropa…videli smo čudeže in jokali ob porazih ko smo si tako močno želeli zmage.
Tudi včeraj mi je šlo na jok. Pa ne celo tekmo, ampak samo ob koncu. Večino tekme sem se jezila. Gospa pred mano se je obračala kot da je tekma zadaj. Ko sem ob Repijevem golu neke mutila se ni. Ne vem na čigavi strani je bila. Ker je po mojem bila malo razdvojena. In zagotovo ni bila edina.
V trenutkih ko smo, več kot zasluženo, 91 spremenili v 91. In če so milimetri vzeli prvi gol, je tisti šut bil nesporno trenutek večera. Tisti krasen trenutek večera. Polek Jugijevih obramb, krasnih akcij in zanimivega srečanja. Srečanja v mrazu, izjemno pripravljenem igrišču (bravo vsem, ki ste pripravili tako vrhunski teren v tako kratkem času!!!), pa tudi uri, ki je verjetno primerna samo za naš klub. Ker če kdo, pa ja mi zmoremo ob 20.15 11. decembra igrat tekmo na minusu.
Pa ne prvo letos, a zagotovo zadnjo v tem koledarskem letu. Tekmo, ko se je čas nekako moral ustaviti. V tistih izdihljajih tekme, ki je imela vse.
Nevidene komolce, nevidene avt linije, nevidene prekrške, nevidene zgodbe. Popolni so še enkrat pokazali svojo veličino. V vsem svojem sijaju. Blesteli so kot zvezde ob šestih na Piramidi in drseli po tankem ledu kot navijači na koncu južne ploščadi. Pokazali so nam, da ni sile, ki bi ustavila to nepoštenost, nekorektnost in predvsem to dokazovanje moči. Z neslišanim stavkom: »Veš kdo sem jaz?«
In če kaj, sem se celo tekmo spraševala ali ne bi bilo bolje malo preko meja pogledat. Saj s km smo tu-tu, pa tudi PCT tak rabijo zdaj vsi. Če je lahko slabše s tujimi »popolnimi«? Lahko je. Verjamem da je lahko. Ampak stanje v zadnjih letih je tako alarmantno da začne bolet že glava.
Druga, ta prijazna gospa se je z mano strinjala ko sem pizdila, da prijaznega Mikija preprosto ne vrže s tira kuj vsaka stvar. In da mora znoret ko vidi da se dogaja krivica. Kaj dobiš za krivico? Karton!!! Saj ne rabijo priznat svojega neznanja. Zato imajo kartone. Znajo jih pokazat. Ampak če dobiš šamar ga ni, če si pošten pa je.
Kaj morajo gledat v tem svetu današnji otroci, ki se učijo poštenosti. Bodi dober in ti bo dobro šlo. No probaj. Samo če boš razočaran ti povem, da ne boš prvič pa ne zadnjič. Močan karakter moraš bit za toto prvo slovensko nogometno ligo. Že tak je stanje v državi tak čudno, ludi so živčni in napeti, še enega čaja jim država ne privošči na stadionu, ker bomo ja vsi pomrli, pol pa jim daš na prestol še te prince, ki bi gladko lahko prestavili svoje noge v eno drugo institucijo, ki se vsake toliko cajta postavi tu nekje v mestu. Z rdečim nosom.
Od 5.30 zjutraj sem razmišljala kako vam napisat elegantno svojo jezo in bes. Ker sem znana po celofanu in besedah zavitih v tisoče koc. Ampak počasi bom obupala. Nad vsem tem kaj se dogaja. Nad vsem tem kar smo priča. Pa nihče ne odgovarja.
Kvaliteta se je poslovila. In denar je šel v roke tistih, ki imajo moč. In denar imajo tisti, ki sploh ne razumejo. Ne znajo razumet.
»Navijači, kaj bi pa vi radi,« bi rada enkrat slišala vprašanje. Rada bi enkrat vprašanje o tem kaj si želimo, kaj potrebujemo. Želim si vprašanja o tem kako narediti stvari boljše. Ki tonejo. Kot Titanik in bend igra do konca. Do konca. Dokler se ne ugasne še zadnja luč in zastor pade.
Kje smo in kam gremo so me spraševali že mesece nazaj. Takrat sem razmišljala, da bi blog končala. V novembru sem bila prepričana, da se bo to zgodilo. Ne uničujem nogometa. Nasprotno. Obožujem ga. S svojim delom in predanostjo, srčnostjo in zagnanostjo ga nosim v svet. Razmišljam kako bomo navijači drugo leto še 11. reševali življenja. Mi, huligani. Mi, ki se večno branimo. Mi.
Nisem včeraj vrgla nobene bakle. Nisem imela v roki niti enega kupčka snega. Pa bomo na koncu dneva znova mi. Lahko smo mi. Če želite smo pač mi. Ampak ko slišim kaj se zgodi, ko postanemo mi, želim biti samo jaz. Ker jaz želim izstopiti z vlaka, ki me meče v isti sneg. Lahko postanem led. Ampak lahko sem tudi sonce.
In tudi bom sonce. Kljub vsem kamnom, ki sem jih prejela. Kljub vsem favšijastim komentarjem, predvsem od ljudi, ki sem bila prepričana da so na moji strani, blog NE končuje svoje zgodbe. Ker ni prav da jo. 4.3. drugo leto bo blog star 10 let. To je blog številka 1058. Niso vsi nogometni, ampak številka nogometnih je ogromna. Prestala sem vse. Od javnega do privatnega pljuvanja. Bila sem dobrotnik in bila sem sovražnik. A veste kaj? Vseeno mi je. Skrivajoč se na spletu pa tudi za kuliso nekih poštenih spletnih zgodb ste mi pokazali, da je prav da grem naprej.
Rodila sem se kot borka. In umrla bom kot borka. Danes sem moje tri hribčke v tem letu vsakega prehodila 361. Bilo je ledeno. Na trenutke sem slišala samo pokanje in ničesar drugega. Zaradi prijateljice Melite je moja pot bolj varna. In zaradi izjemnih ljudi in njihovih živali tudi bolj srečna. Ni dneva ko mi kakšen kužek ne podari lubčka. Nekateri se me bojijo, a vem da bomo kmalu prijatelji. Ker živali so me naučili, da pred njimi ne morem biti nekdo kar nisem. Ker sem to kar sem. In za tiste, ki me imajo radi, bi dala ves svet.
Kot bi včeraj dala vse ekipi, ki je včeraj za nas vse. Ker ta gol je za vse krivice. Je za vso jezo, žalost in razočaranje. Ponosna sem, ker imam vijol’čno kri. Hvaležna fantom, ker so si izbrali naš klub in zanj dajejo zadnje kapljice švica. Všeč mi je trenerjeva skromnost in Mudrijeva energija. Obožujem novi koledar in video si vsak dan pogledam kar nekaj krat. Uživam v Rulotovih čivkih in spoštujem čisto vsakega, ki spoštuje mene.
Ne me gledat nazaj, kot da sem vam kaj naredila. Lahko pridete do mene. Prepričana sem, da veste kdo sem. In verjemite, nihče ne ve kdo sem tako dobro, kot to vem jaz.
Še naprej bom grizla snežne in ledene poti zjutraj. Še naprej bom grizla vijol’čne zgodbe in se borila za to, da bomo reševali življenja. In še naprej bom zvesta sama sebi. Iskrena. Nesebična. Ja, zagotovo bom še naprej močna. Zase in za tiste, ki me rabijo. Še naprej bom delala ladjice. Brala odlomke iz Legende. Se smejala s prijatelji po tekmi. Ki se z Gorenjske pripeljejo. Za stisk roke ljubega nogometaša. Veličina je v srcu, prijatelji.
In ekipa je včeraj pokazala kdo so in kaj so. Več kot uro po tekmi sem šele odklepala vrata bloka. Tistega, do katerega je en vendarle imel prevoz, en pa mi je z nasmehom rekel, da naj se zmenim, pa bom dobila.
Zato dragi moj NK Maribor, vse najboljše! Želim ti razburkane oceane. Pa veš zakaj? Ker samo ti jih lahko premagaš. In samo ti imaš veličino priti na cilj najboljši.
Rada vas ima.
Kličem nabranje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić