Sobotna poslastica v dvorani Tabor je upravičila ime fantastične tekme.
Če bi videli Tadeja v nedeljo zjutraj, bi razumeli, ko rečem, da je dal vse od sebe na sodu. Pa še pomoč je dobil na bobnu.
Kulisa. Spredaj pa dve ekipi. Tekmovalni. A tako zelo različni.
Na eni strani mladi fantje. Polni elana, ki vsrkajo vsako izkušnjo, vsako novo znanje, vsako točno, a tudi vsako napako.
Na drugi strani Calcit Volley. Izkušnje. Znanje. In trije znanci domačega parketa. Od tega dva otroka tega parketa.
Če se je zdelo, da prvega niza ne bo nikoli konec, smo si želeli, da bi na koncu zmago le dočakali v petem.
Nismo je. Kljub res izjemni borbi, želji in volji, so po petih nizih prvenstveno zmago domov odpeljali igralci iz Kamnika.
A bilo je fantastično. Vzdušje. Energija. Želja. To upanje.
Kaj je včerajšnji slavljenec naredil s svojo ekipo je magija. Vsak bi si želel trenerja, ki na obrobju poti do Abrahama kaže svoj neizmeren talent dvigovanja nivoja slovenske odbojke. Škoro je v soboto še enkrat znova pokazal to, kar me je naučil prvič, ko sva se srečala. Da spoštuje vse, a se ne boji nikogar.
Konec koncev je imel na drugi strani fante, ki jih pozna boljše verjetno kot se poznajo sami. In da je imel na drugi strani nekoga, ki bi moral skriti kakšen del telesa, ker vendarle včasih kaj lahko preveč boli.
In ko končamo to fenomenalno tekmo vemo, da bomo, ne glede na barvo dresa, ostali prijatelji.
Bil je krasen sobotni večer, ki se je končal nekje na hodnikih mestnih ulic. V pričakovanju nedelje.
Z željo, da bi imela nedelja kanček več sreče, kot je imela sobota.
A ta karakter. Ta energija. OK Merkur Maribor, mojstrsko. Zato v sredo samo pogumno. Na papirju so vsi močni. Srce pa na koncu dneva zmeraj zmaga.
In če si dal vse od sebe, lahko le dvigneš glavo in greš naprej. Ker prihodnost je videt prelepa.
Z ljubeznijo.
Ona iz zadnje vrste.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić