Ko sem dopoldan dobila potrditev, da lahko greva v ŽAK-a na pokalno tekmo, sem spet ploskala kot nora, potem pa sem se vprašala…le kaj nas čaka, ko sem prebrala koga vse na tekmi danes ne bo.
Prišli smo tiho, prvi po teh starih štengah, kjer se igrišče sreča z železnico, kjer je novinarska loža res posebna, kjer ima vsak majhno okence, da lahko preživi tekmo, kot je bila današnja.
Vseeno sem se odločila, da bom sedla na tribuno, nekje na sredini, si obljubila, da bom pridna, da bom sfurala to tekmo brez da bi koga nekam poslala, pol pa mi je en mulc začel naprej metat kak smo se mi metali v Ligi prvakov na Rangersih…takrat je tudi moj mali vijol’čni pisker imel vsega dovolj. A takrat, takrat smo tekmo še zgubljali.
A če grem po vrsti…se mi je zdel naš začetek res obetaven. Trenutno vodilni v drugi ligi, Bravo se imenujejo, so se branili koliko so se lahko in v nekem trenutku sem bila prepričana, da to za zmago zagotovo ne bo dovolj. Njihovo namreč.
Ko so zadeli, sem nemo obsedela, prepričana, da nas bo to zbudilo, medtem ko so, navijači v belo modrih klobučkih plesali in brez kakršnega koli občutka tolkli po bobnih. Ne spet Zavrč, sem si mislila in ali res ne morejo prit uro prej na tekmo, ne pa par minut pred začetkom, da zagotovo ne bi sedla na njihovo stran, ko so se tresla ta tla.
Že ko sem se pred tekmo malo sprehodila, so mi prijazni gostitelji povedali, da se je osem let odkar me ni bilo tukaj, spremenila vsaj trava. In res je bila edina sprememba, ki smo jo videli.
Jasmin je hitro izenačil, upala pa sem da kmalu zadenemo, da bo zvok postal znosnejši, a se to no zgodilo.
Nasprotno. Še pred koncem polčasa so domačini vodili. In vodstvo držali in držali.
Marsikaj bi lahko zadeli, nam pa žoga ni in ni hotela it v mrežo. Gledala sem na svojo uro, ker druge tak ni bilo, pisala prijateljem, da bi mi povedali koliko časa imamo vsaj za podaljške.
Medtem sem na tribuni dočakala nergača, o katerem sem govorila prej. Da je Luka priviligiran zaradi svojega priimka, kako z nami ravnajo sodniki in ja, kako smo se tudi mi metali, ko smo hoteli dobit tekmo, kot to oni počnejo danes.
Krčov je bilo spet več kot očitno preveč, bili pa so pričakovani, saj je bila vročina neznosna, ta drugoligaš pa se je vseeno boril z ekipo, ki je videla že boljše zgodbe, kot je bila ta.
Felipe Santos, fant, ki smo ga tako dolgo čakali, je zadel v izdihljajih tekme. Bilo je 2:2, boben je počasi ugašal, vsi smo gledali kak dolgo še, ko je, kot sem verjela pol tekme, zadel mojster za pokalne tekme, današnji kapetan Aleksander Rajčević.
In sodnik je odpiskal konec srečanja.
Srečanja, ki mi je vzel nekaj srca, telo se mi je treslo, komaj sem pisala sporočila, srce je bilo presrečno, oddahnilo si je po tej izjemno zahtevni, naporni in s srečo obdani tekmi.
Fantje so se matrali kot že dolgo ne, nasprotnik je bil dober in zahteven, pripravljen na številne naše udarce, na srečo pa je kot kaže pozabil, da se tekma igra do zadnjega žvižga, kar nam je prineslo olajšanje in predvsem veselje, da smo v naslednjem krogu tekmovanja.
Prepričana sem, da so se vsi iz tega nekaj naučili, kaj novega sprejeli, predvsem pa sem vesela, da so dobili priložnosti tudi drugi igralci, da imamo na seznamu nekaj novih imen, ki bodo v prihodnosti sestavljali vijol’čni mozaik.
Verjetno je bila to najtežja tekma, kar sem jih kdaj gledala in po tekmi sem se hecala, da sem v sredo dala del svoje krvi, danes pa del svojega srca.
Lahko bi se končalo drugače, a klišejsko se bo čulo…a sreča spremlja hrabre in vesela sem, da sem lahko nekaterim fantom po tekmi stisnila roko in videla njihove presrečne obraze, ki so pokazali kako močni so, kako izkušeni so in kako se po šolsko premaga res žilavega nasprotnika.
Zato Bravo, Tantadruj in več sreče prihodnjič.
Preden končam le še eno stvar da vam povem…od vijol’čne krvi je minil teden dni. Rada bi se še enkrat zahvalila vsem, ki ste bili z nami, verjeli v nas in ponosno o nas govorite še naprej. Hvala za vse čestitke, pohvale, hvala za vsa izrečena priznanja…to delam za ljudi, to delam iz srca in to delam, ker mi je nekoč, v juniju 1999 bila dana možnost, da živim in preživim. Zato hvala, ker ste sprejeli našo akcijo, jo nosite v svet in ste ponosni na nas, kot smo mi na vas. Iz srca vam kličem hvala in dobrodošli drugo leto.
Tako, zdaj pa je čas, da še napišem kak članek in čestitko za posebnega trenerja. Ne pozabite mu tudi vi jutri čestitat za 40. rojstni dan.
Vijol’čni fantje…pogumno naprej!
In hvala šofer, gostovanja s tabo so posebno doživetje.
Rada vas ima.
Pomirjena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić