30 = 17

O njen je bilo toliko prelitega črnila, toliko napisanih besedil…

Jaz bi on lahko našla samo lepe besede. Moji prijatelji bodo rekli, da sem ga vedno samo jaz zagovarjala. Brez izjeme. Če je zabijal, dremal, zgrešil…za mene je bil eden tistih, v katere sem zmeraj verjela.

Verjetno bo to tisto, da ko nekdo stopi na igrišče…se odločiš bo ali ne bo. Za njega sem se odločila, da bo uspel.

Vseeno mi je kaj si kdo misli o njem. Iskreno si želim, da se mu vrne vse dobro v isti obratni smeri kot so mu drugi metali polena pod noga. Postal bo višji. Uspešnejši.

Ko smo maja 2009 postali prvaki, ga je v svoji oddaji gostil tudi Sebastian. Zabil je namreč odločilen gol proti Celju. Kdo bi lahko to pozabil…

Tolikokrat je že šel in prišel nazaj, da je vmes zamenjal še številko. Moj najbolj neroden trenutek v najinem triletnem poznanstvu kaže ta fotografije. Ja, tudi meni zna bit kdaj nerodno. 

Glede na to, da brez fotoaparata res ne grem nikamor, si med naljubše Daliborjeve štejem tole iz Kranja, ko je stopil pred novinarje po tekmi, v kateri je zabil 2 gola. Zmagali pa vendarle nismo. Je pa uradni napovedovalec Janez Dolinar pozabil nanj in šele v drugem polčasu omenil, da je zabil že v prvem. Tista tekma se je končala 2:2. Triglavani so takrat zadeli v zadnji sekundi tekme.

Kako se Dalibor bori v živem zidu je vidno na fotografiji iz prve tekme Lige Evropo doma proti Angležem. Tudi tem nesrečnežem je bil rak rana. V prvem polčasu jim ga je dal. Se razume da spet on.

Ne samo, da je prvi strelec jeseni v našem svetem klubu. Tudi večini klubov Evrope je posivil lase. Zasluženo. A sredi januarja se je vrnil na prvi uradni trening. V press prostorih je nastala ta najina fotografija.

Dalibor Volaš, za nekatere General, za mene Mornar, ki nas varno vozi proti 10-tki…

Saj o njem bo Evropa še veliko slišala. To ni za bat. Nekoč številka 30, danes 17. Pa saj to tudi ni toliko važno. Ko se ga bo dalo naslednjič videt, bo znova salutiral. To me sploh ne skrbi več…če zna kdo, pač zna on.