Snežne stopinje ostajajo za mano ko korakam proti dvorani Tabor.
Moj smeh ostaja, ko korakam iz nje.
Bil je krasen večer, vrhunska ura za tekmo in krasno srečanje, ki je bilo paša za srce.
In dušo. In samozavest. In predvsem za mirno končnico vsega, kar prihaja.
Mladi in zagnani so pokazali karakter, željo, voljo in predvsem mirnost, ko je bilo za to potrebno.
Tadej je na bobnih držal ritem s podporo krasnega fanta, midve z Vesno pa sva uživali na tej krasni in dokaj kratki tekmi.
Videli smo borbo na obeh straneh in rezultat ne kaže realnega stanja. Ekipa Triglava je pokazala ogromno znanje, spoštovanja in energije. Na trenutke jim je zmanjkal pravi pisk, pravi dvig zastavice. A niti za trenutek nisi imel občutka, da niso doma.
Glas je bil očiten, (ne)znanje smešno, ker je bilo strašljivo. In ne, OK Merkur Maribor na tej tekmi ni bil gost, kot sem ujela po tekmi. Ja, tudi to se zgodi. Semafor je samo mala snežinka v metežu.
Smo se pa res lepo meli. Fantje niso samo dobri, so izjemno simpatični, prijazni in predvsem si zaslužijo več kot nekaj deset gledalcev.
Predvsem za to, ker so garači, ker jim ni vseeno in se vsake točke veselijo kot da bi bila prva.
Zato ploskam, ekipa. Ploskam Škoro, ker delaš čudeže. Ker si sam čudež. Ploskam Rok, ker se razvijaš v igralca, ki ga bo občudoval svet. Mašina. Brez dvoma, mašina. ‘maš to in verjamem, da te čaka še dolga in uspešna pot.
In bravo Aljaž. Lepo te je videti na novi poti. Spoznala sem te kot res izjemnega, odgovornega in krasnega človeka. Prepričana sem, da boš napredoval v vseh pogledih in da boš nekoč na velikih odbojkarskih odrih v sodniških oblačilih.
Poklon za vso delo.
Pa naj zaključim še hvala za to zmago. Hvala Gorenjci, ker ste tako krasna ekipa. In hvala vsem, ki mi pišete o odbojkarski srčni zgodbi.
Samo tako lahko. Samo to gre. In samo tako skupaj rata točno tako kot mora. Vedno so kje luknje, koščki blata in vejice. A to še ne pomeni, da se ustavimo. Samo močnejši bomo še. Se vidimo.
Z ljubeznijo.
Še vedno smo mladi…nocoj.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić