Težko in zasluženo…

Virozni teden je izredno naporen.

končnih.

Spanja vidno premalo, dela vidno preveč, ljubezen do kluba pa je vseeno zmagovalna…
V trgovino po pripomočke za prijetnejši večer in odoh na tekmo, vijolčna banda.
Hitro se naberemo, kakšno rečemo na južni, ura mine…

postava da te kap.

Pred tekmo pogledamo na pomožno igrišče in fantje pridno tekajo, ki ne igrajo…
Preden se preberejo postave, pozdravim zbrano najboljšo fen klub ekipo ever, potem pa odhitim nazaj na vijolčni sedež, kjer tekmo preživim s Tatjano in Natašo.

začetek…

Na tekmo se je vrnila naša zlata mama Kata, ki sem je tak bila vesela. Dobrodošla nazaj. Jaz sem te tak pogrešala. Pridi v sredo, pa vse ostale dneve. Tak lepo je, ker si z nami…Polepšala si mi ta moj virozni teden.

koliko devetk…

Pred mano trije fantki, ki so dokazali, da če so majhni in simpatični, še ne pomeni, da imajo vzgojo. Celo tekmo so preklinjali hujše kot zahodnjaki in se zgražali nad vsem. Dedka tega niti opazila nista, a takšno je pač današnje stanje…več imajo, hujše je…

NK Krka. Moje rodne grude.

Tekma sama je bila čisto fajn. Kaj si ti  nor kaj smo šans imeli. Če jih je kdo naštel, vsaka mu čast, ampak na tej tekmi smo bili carji v vseh pogledih. Ampak vseh. Igra je bila dobra, če smo pošteni, enajstmetrovke bilo ni, kapetan pa tudi potem ni le te zadel.

vitamini za bacile.

Vse se je nekje končalo v tišini, ko so iz tistih par mini šans trofnili moji dolenjci. Obnemeli smo vsi. Še jaz sem se prijela za obraz in se spraševala če so to moje tablete al pa samo jaz…
Na polčas smo šli z minusom.

Nataša je hotela, da imam dokaz.

A cel čas sem govorila, da je to tekma, ki jo nemogoče zgubimo in da nimamo šans za poraz. Niti sekundo nisem dvomila v poraz, ker je ekipa, s kakšno svetlo izjemo, delovala zelo učinkovito, zainteresirano, delavno. Garali so na igrišču in kljub temu groznemu bunkerju, so fantje začeli malo polnit mrežo.

vijolčno sveti se nebo…

Marcos bi jo parkrat, pa je so imeli fenomenalnega golmana, pa še vratnica in kdo ve kaj jih je vse rešili…
A kar je bilo najbolj zanimivo je bilo to…
…da so tri komade na koncu le fasali…

ob polčasu.

Goran, Mendy in Marcos, so 3:1 postavili na končni izid te res zanimive, mogoče celo prekratke in res pestre tekme.

Viole. Kmalu stare 25 let.

Tekme, ko si moral bit živčen in ko si se spraševal kaj vse bomo še zgrešili in kdo bo zadel.
Ekipa je delovala suvereno in zanesljivo.
Med polčasom me pride nekdo objet.

ko rečeš…končno!

Ko je odšel, sem imela solzne oči.
Bil je moj zlati prijatelj Jaka, ki mi je povedal toliko stvari in tako sem srečna, da je prišel, ker ga imam tako rada, ker je tako zlat, iskren in ki mi vsakič znova pokaže kako rad me ima. Jaz imam tebe tudi rada zlati moj Jaka. Hvala Mojci, ki ga je pripeljala. Neizmerno sem hvaležna in srečna.

Mendy, ker imaš nas, si varen za zmeraj.

Skozi celo tekmo pa sva imela blagovno menjavo (beri: bonbon za bonbon) z Uršin Jakecom. Ta je šele posrečen. 🙂
Druženje, ki je kljub bolečinam, kašljanju, grozljivem nosku minilo prehitro, se je nadaljevalo na severni ploščadi, kjer smo oddali še zadnje bonbončke in počakali na nogometaše, jim segli v roke, jim čestitali, ker so čudoviti in ker so to kar so.

grande finale.

A najlepše šele pride. Prijatelje iz fen kluba sem že včeraj prosila, če bi mi pomagali pri eni posebni zadevi.
Tako smo, ko je prišel današnji slavljenec vse najboljše zapeli našemu Alešu Mertlju.
Vem, da nismo storili nič posebnega, sem pa iskreno srečna, da smo to naredili, ker smo iz srca naredili in upam, dragi Aleš, da smo ti polepšali ta zmagovalni večer.
Imamo te radi in hvaležni smo da te imamo.

Mendy in Marko.

Vse najlepše še iz te strani.
Mi je v čast in ponos.
Ko je prišel še naš velik človek, kapetan, človek, zaradi katerega sem danes na tribuni pošteno znorela nad nekim kvazi navijačem (ne drznite si žalit nobenega našega igralca na tekmi v pričo mene, še najmanj pa kapetana!), smo se objeli, poveselili par sekund.
Potem pa sem z vijolico, ki je pridno zbirala avtograme igralcev, in njunima staršema in od katere mama je velika navijačica Gorana Cvijanovića, počakala še na enega nogometaša.
Prišel je zadnji. Pravkar sem na stran od bajte dala fotografijo, ki bo objavljena tudi v tem blogu s vprašanjem, kdo se ji je zadnji podpisal na zastavico…pravilen odgovor je Dejan Mezga. Vedno lepo videt bolj Mariborčana, kot kaj drugega.

pogumna vijolica, zadaj naša mama Leticia.

Poslovili smo se vsi skupaj, srečni in veseli nad tem krasnim večerom.
Lepo mi je bilo z vami in še naprej mi bo lepo z vami.
Hvala za krasne besede, čudovite nasmeške, ljubezen in vijolčno strast.
Hvala, ker ste si me izbrali za prijateljico. Ponosna sem, da vas imam.
Vidimo se v sredo.
Imejte se radi in se beremo.
Kot zmeraj…tukaj.
Rada vas ima.
Mala Mo.
Vijolica. :*