Select Page

Hitim kolikor lahko. Veselim se. Tako zelo se veselim. In ko stopim v dvigalo vem, da bo na vrhu moje srce kričalo od sreče.

Mo in njena tribuna. 🙂

Zamudim nekaj minut. A sedem, kot bi zadela na lotu. Doma sem. In to je vse kar je pomembno.

Samo.

Čutim to posebno moč. Čutim to neverjetno energijo, ki gre skozi telo in uživam v trenutkih, ki jih prinaša srečanje. Fotografiram, spoznavam nove obraze in sem vesela vseh starih. Tako lepo jih je vse videti. Po času, ki tako hitro beži.

Rok.

Zdi se še kot včeraj, ko smo po Gorici pomahali jeseni v slovo, danes pa so se že začele pripravljalne tekme za tekme, ki prihajajo. Za derbi, ki bo doma že čez mesec dni. Za pomlad, ki prinaša poletje.

Trener s pomočnikom. In sodnikom.

Za pomlad, ki prinaša veselje, smeh, glasove navijačev. Krike in kritike. Poglede in selfije. Spomine in nepozabne pozne popoldneve in večere.

Rok na kotu.

Tribuna, tako lepa si v svoji nepopolnosti. Tribuna, tako čudovita si, ker si naša. Tako posebna, tako drugačna.

Kapetana so seveda spet vsekali.

Včasih človek misli, da je lahko na takšni tekmi sam, vendar sem imela ves čas občutek, da me obdaja ves svet. Moj vijol’čni svet.

Tudi Roka niso šparali. 🙁

Zahtevno srečanje je prineslo marsikaj. Iskreno vesela pa sem, da je priložnost dobilo toliko različnih igralcev, zgodbe so bile tako zelo različne in posebne.

Redko viden prizor.

Vsak del tekme je imel svoje ime in svojo zgodbo. Z goloma pa sta ji dala rezultat Jojo in Vipi.

Skozi šipo. Tine.

In s pogledom na tribuno. Očetovo tribuno. Njegov naslednik. Prvič kot igralec po podpisu svoje prve profesionalne pogodbe. Kakšne čudovite zgodbe piše življenje.

Med šipo. In šipo. Luka.

Kot je bila ta tekma. Za nekatere samo tekma. Za mene pa prijeten čas in neizmeren vir nove moči.

Nacho.

Te dni, ko ni vsak dan lahek. Ker preprosto res težko prenašam takšno vreme in odpornost izgublja proti moči.

Sven.

Ta dan, ko se vrnem, da si vrnem.

Tine in Gregor.

Lepo je bilo. Bilo je tako zelo lepo.

Mladost na kotu.

Na koncu se srečava na delu tribune. In si deliva dvigalo. Prijatelji.
Okoli sebe imamo toliko čudovitih in izjemnih ljudi.

Menno je povedal.

Ki jih na koncu srečam še na hodniku preden se poslovim.
Do naslednjega srečanja, Ljudski vrt.

Jojo šele.

Vsako je ljubezen na novi prvi pogled. In vsak tak pogled si želim, da nikoli ne bi minil.

Markinjo pa je fajtal kot nor.

Hvala, ker sem lahko delila z vami te korake in to zanimivo bitko.

Genija pri pripravi na prosti strel.

Pomlad bo lepa. Kot da sem kdaj dvomila v kaj drugega.
Z ljubeznijo.

‘mamo to! 🙂

V srcu mirna.

V njunih nogah je naša lepa prihodnost. 🙂

MalaMo. :*