So rekli, da bomo imeli najlepši stadion v drugi ligi. So rekli, da nimamo ekipe. Da iz njih nič ne bo. Poslušali smo in brali kako ekipo imamo.
Kako lahko v njo verjamemo, ko je pa na lestvici zadnja ali predzadnja. Koliko sem mogla požret okoli svoje vijol’čne barve.
Pa sem še kuj nosila vsepovsod tote vijol’čne cote. V eno. Kaj, v Kopru sem si kupila vijol’čno bundo, v Ljubljani vijol’čno trenerko. Ne dam se. In ne bom se dala. In nisem se dala.
Pa se je zgodilo. V prvem krogu smo mogoče res izgubili. No, pol pa smo jim v naslednjih dveh rundah vrnili. In to ne kar tak malo.
Če so nam na zadnji tekmi v Domžalah očitali rdeče kartone, VAR-e in kdo ve kaj še vse za visoko zmago…no, danes ni tak šlo to vse skupaj.
Sedem golov je padlo na tekmi proti Radomljanom v hladnem večeru, ob seveda res ne kaj popularnem terminu, a smo lahko srečni, da tekme nismo imeli ob dveh popoldan, kot že drugič zapored prijatelji iz Gorice.
Žan je dobil naš aplavz po tekmi po tem ko je zabil kar tri in odnesel domov zasluženo žogo. Svoje so dodali še: Ivan, Marko, Gregor in Marin. In celotna ekipa. Z rezervisti vred.
To je bil fuzbal. To je bila igra. To je bilo doživetje. Sploh prvi polčas je bil nogometna poezija.
Nekatere gole bi nam zavidali tudi igralci aktualnega prvenstva v Katarju.
Poezija. Krasen nogomet. Prelep večer. Ogromno smeha. Veselja. Akcij. Noro. Res noro.
To je tak lepo gledat. To je tak lepo občudovat.
Lepo je videt ekipo tako povezano. Tako veselo. Kak kapetan strelca gola objame. Kak se vse skup nekak poklopi. Da nastane taka celota.
Ko diši po osmem in devet golu. Ko Jojo mota vse po spisku. Ko Roku pred 36. rojstnim dnevom ne fali dosti do gola.
Ko Rafi končno le igra. Ko Gregor zabije svoj prvi vijol’čni gol (in upam da menda ja ne zadnji). Ko so ljudje tak veseli.
Ko se gledamo kako fantastični goli padajo. Ko padajo runde toplih in hladnih napitkov.
In večer, ko smo na vhodu spet res tako lepo sprejeti. Hvala vam za to. Zelo cenim in spoštujem. Res upam, da se prejšnji teden ne bo več ponovil. Premalo nas je, da bi se nas odganjalo z načinom, kot je zgodil.
Bilo je krasno druženje. Veliko ljubezni, predvsem pa tako lep nogomet. To je bil res lepi nogomet.
Hvala za fantastičnih sedem. In za novo upanje. Res, za novo veliko upanje.
Pa še stranski je pomahal v slovo sodniški palici. In dobil naš dres. Čestitke in vse dobro na Vaši novi življenjski poti.
Hvala zlati prijatelji pred tekmo. Solzne oči dobim ob misli kako dobre ljudi imam ob sebi. In hvala zlati prijatelji po tekmi. Vaša izjemnost nima meje.
In hvala zlati nogometaši. Za vso vašo srčnost, pristnost, prijaznost. Iskrenost. Za vaš nasmeh. Za vaše in naše skupne ideje spoštovanja.
Lepo vas je imeti. Lepo je bil vaš navijač. Zmeraj.
Tako kot vsako jutro občudujem stadion s hribčkov in kasneje ko naredim krog okoli njega. Ta stadion je res del mojega srca in duše.
Brez njega moj svet ne bi bil tako izjemen, poln prekrasnih ljudi in predvsem ne bi bil tako plemenit.
Hvala, ker nam vračate s tako mero ljubezni in ker ste nam potrdili, da bo konec, ko bodo vijolice rekle tak. In nič prej.
Z ljubeznijo.
Ona, ki obožuje številko sedem. Kjerkoli. Kadarkoli.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić