Select Page

Dotik. Udarec. Padec. Občutek.

Zmaga. Po skoraj dveh urah in pol. Požrtvovalno. Zahtevno. Naporno. Napeto. Ustvarjalno.

S srcem.
Ko srčnost zmaga, v rokah ne moreš imet ničesar drugega kot ljubezen do odbojke.

Pozabite na ime na hrbtu, pozabite na zgodbo o favoritu, o pokalu, ki te čaka.

Grb in predanost klubu je ključ do vsega. Do ljubezni na treningu, spoštovanja do vsakega soigralca, dolžnost do ekipe. Ker nisi individualist. Si del ekipe, ki spreminja mišljenje ljudi.

OK Merkur Maribor so v tretji tekmi pokazali, da jih ne »ubije« 33:35, kak bi jih šele pohod na zmago v petem nizu. Tako suvereno, močno in predvsem bojevito kot da že 20 let skup igrajo, niso stopili skupaj še nikoli.

Pa smo v sezoni videli že zmage, ki se jim bo ploskalo do konca življenja. Ampak včerajšnja zmaga pa je bila poslastica.

Tudi če nekdo ni oboževalec odbojke in je gledal včerajšnjo tekmo, je to zagotovo postal. To včeraj je bilo nekaj, kar bi morali pisat učbeniki, razlagat trenerji, pokazat navijači.

To včeraj je bilo prekrasno. Zahtevno za srce bolj kot si kdo misli, ampak na koncu se je vse skupaj izplačalo.

Ne bo prav, da s prstom pokažem na koga, ki je izstopal, ker je treba zaploskat čisto vsem. Za zaganjanje za žogo, za borbo do tribune (kdo jo je tja postavo? ?), za blokade neuničljivih, za sprejeme močnih, za obrambe ne preveč preudarnih.

Dragi moji fanti z žogo in šmornom, to tekmo si poglejte zmeraj, ko boste imeli vsega pun kufer, ko se vam ne bo dalo, ko boste hoteli osvojit kako deklino (al pa obdržat obstoječo), poglejte si in si zaploskajte.

Zaslužili bi si, da bi vam nasprotnik stisnil roko, ker ste si gospodje eminenca tokrat zaslužili vi.

Res je dolga sezona, pa še neke bedne prekinitve je vmes imela, poškodbe se vas nočejo ognit, pa še zmeraj tak skupaj držite. To, kakšna ekipa ste. Kako ste prijatelji na in izven igrišča, kako se imate radi in se spoštujete je navdih vsem.

Da spoštujete vsakega, da nikoli, ampak nikoli tekme ne dobite pred tekmo in predvsem mi je všeč to, da ste zvesti tak sami sebi. Z vsako tekmo bolj izkušeni, za napako modrejši, za točko srečnejši.

Prsti so me tak pekli, se mi zdi, da me je glas zapuščal, glavobol seveda ne, utrujena sem bila ko pes, samo kaj ste vi to včeraj skup spravili. Blesavo. Res, to je bilo blesavo.

Če bi bila sposobna in če se ne bi zbudila (pre)zgodaj bi vse napisala včeraj, tako pa 12 ur kasneje pišem o tem kako vam mora ploskat cela Slovenija, ker ste čudež. Ker ste garači.

Ker imate vse v svojih rokah. Ker imate vse v svojih kolenih. Ker imate vse v srcih. In nikoli ne pozabite tja pogledat, ko se vam ustavi, ko se ustrašite, ko vas zaboli, ko mislite, da ne zmorete, ko zmrznete, ko vas premagajo čustva, kakšna napaka takšna ali drugačna.

Zmorete in verjemite, da včerajšnja zmaga ni bila slučaj. Bila je darilo in za nova darila ne potrebujete treh dobrih mož. Ker ste vi eden drugemu najboljše darilo odbojki, navijačem in vsem, ki verjamejo v vas.

Predvsem tistim, ki so verjeli v vas, ko še sami niste vedeli, da boste nekoč igrali finale državnega prvenstva v odbojki in pokazali kako je ko zmaga srce.

Vem, da imate danes spet trening. V petek pa pogumno. Aja, pa mirno. Pa vse kar mi pojma nimamo. Ker bistvo je zmeraj skrito. Kar je tudi prav.

Uživajte v sadovih svojega dela.
Rada vas ima.
Zelo ponosna na odbojkarsko družino.
MalaMo. :*