Snežinke z neba, zadnja zmaga leta je ostala doma

Hvala, ker ste nam za zadnjo tekmo leta namenili vrtnice. Zaradi tega, ker je to res spoštovanja vreden nasprotnik. Discipliniran. Garaški. Nikoli ne veš kaj bo. Tudi če pričakuješ zmago, veš da je do nje zelo težka pot. Njen trener zelo dobro ve, kako postaviti igralce. Bilo je za učbenike. Tekma, ki te je naučila. Boriti se. Garati. Da nič ni podarjeno. Da nič ni z danes na jutri. Da moraš grist vsako minuto.

In da za zmago potrebuješ. Sebe. Tako kot znaš. Kot zmoreš. In veš da je zadnja. Samo danes še.
Stopim po štengah. Samo danes še. Oh moj stadion. Kako si lep. Ob treh je tekma. Ta ura mi je všeč. Nedelja je. Tak lepa popoldanska tekma.

Čveki s prijatelji, mahanje prijateljem pod vzhodno ploščadjo. Kako lepo je videti vse te krasne ljudi, ki v življenju dajejo toliko lepega in čudovitega. Vse, ki sem vas srečala pred tekmo in žal ne po tekmi, vse dobro in samo zdravja vsem skupaj.

In potem sedem na tribuno. Še zadnjič letos.

Tekma je zahtevna. Naporna. Na trenutke se zdi, da vsi že malo spimo. Pa še pet ni popoldan. Kot da je fajn, da smo, samo čim prej bi bilo fajn, da je konec.

Vodimo. Si damo gol. In zmagamo. Ali drugače. Malo akcije. Pol dolgo trepetanja. In vsi na nogah. Nogah. Še nergači s kokicami so videt veseli. Čeprav so celo tekmo učili fuzbalerje igrat fuzbal. Kakšni eksperti. Ni jih videt konca.

Tekma se konča. Snežni meteži se lovijo v svetlobi reflektorjev. Taka božična tekma je to bila. Romantična zgodba dveh rožic. Zgodba o prijateljstvu. Zgodba o koncu leta. Ko smo gledali disciplino. Ko smo gledali nogomet.

Bil je lep popoldan, ki se je zdel kot večer. Bil je popoldan, ko smo dodali nove tri. In se poslovili od ograj. In šli. V večer. In počitnice. Med snežinke večera. Na vročo čokolado. Pozdravit svojo vijol’čno družino na trg.

In že vidiva blok. Ko ga vprašam: »Greva še en krog?«

Vem, da mu je težje, kot prizna. In tudi jaz po padcu čutim bolečino.

Pa pridem do stadiona. Tak žari. Nekaj lučk je še prižganih. Sneži in snežinke na stadion nosijo toplino beline. Počivat gre. Trava. Tribune. Do derbija drugo leto bo počakal, da se vrnemo.

Do takrat bo tam. Da se ustavim, da ga pozdravim. Da se mu zahvalim.

Ker ko sem na svojem sedežu, bolečina gre. In ko sem na tribuni, je svet ena sama milina.

Hvala ekipa, za nepozaben konec jeseni. Hvala NK Maribor, za noro leto. In hvala Ljudski vrt. Ker si tu, ko te življenje najbolj potrebuje. Ko je duša boleča, ali ko čudoviti ljudje potrebujejo kri. Tvoja neizmerna ljubezen je inspiracija.

Sprejemaš drugačnost, občuduješ strast in poješ s srcem.

Kako se mi dela cmok, ko po severni ploščadi odhajam domov. Ne vem, če me razume, ko govorim. A saj se mi sliši. Pa vidi se mi na obrazu.

To je del mene. To sem jaz.

Hvala za leto 2022. Pregled naredim v naslednjih dneh.

Ko bo na policah že koledar in ko pogledam nazaj in se še enkrat zahvalim.

Za izjemne ljudi, ki so mi polepšali dni. Ki so z mano verjeli. Ki so z mano jokali.
Ki nikoli niso obupali.

Hvala, ker je življenje z vami lepše.

S spoštovanjem. S hvaležnostjo.

Poklon.
Z ljubeznijo.

Zaljubljena v vijol’čno.
MalaMo. :*