Dobro sem izbrala. Topla vrečka. Tople cote. Topli šuhi.
Dobro so izbrali na vhodu. Toplo vrečko. Tople cote. A ne toplih šuhov.
Ne nosim bakl na tekmo. Nikoli nisem. Nikoli ne bom. Fajn bi bilo, da bi vedeli.
Predvsem bi bilo fajn, da bi razumeli.
Da lajbič ne naredi avtoritete. Spoštovanje in ponižnost jo.
A slednje dvoje je bilo na igrišču. Pa polek še veliko garanja, zanimive igre, smeha in golov.
Danes ni bilo pametno ob golih rečt bravo. Pa ti vedno nekak rata.
Jan, in dvakrat Žan.
Za suvereno zmago v hladnem Domu prvakov, kjer smo se imeli res fajn. Ampak ful fajn.
Jaz sem ugotovila, da približno tak vidim igralce kot stranski sodnik avt linijo zraven katere je stal. Ugotovila pa sem tudi, da je pametno modro molčati, ko v resnici si samo malo butast. In ne, ne velja to samo za mene.
Velik aplavz za ekipo, za moštven duh, ogromno krasnih akcij. Tudi Bravotu za fer in borbeno igro.
Vedno rada gledam na drugi strani prav tega nasprotnika. Pri njih smo zmeraj lepo sprejeti in tudi spoštovanja vreden nasprotnik so na čisto vsaki tekmi.
Hvala za res lep večer. Poln tako lepih, čustvenih trenutkov. Ko se je zazdelo, da je končno vse postavljeno znova na svoje mesto. Ko se ni zdelo, da se končuje november. Ko se ni zdelo, da brije mraz.
V naših srcih je bilo toliko topline, ljubezni in smeha.
Tudi kratkovidnosti in preprosto smeha.
Ki se je končal nekje pod tribuno. S Tavaresovim smehom in Mojčinim spominom.
In temo. Se razume.
Ne menjam. Ne menjam in ne menjam.
Hvala Ljudski vrt. Hvala iz srca.
Vidiva se, ko Miklavž stala darila.
Z ljubeznijo.
Ona, ki res ni imela bakle.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić