Lahko bi mi zlomili srce. Lahko bi mi zlomili nogo. Pa so nam zlomili korak. Delček poti. Uspelo jim je. Saj smo samo čakali, kdaj. Vseeno že predolgo niso.
in zgodilo se je tukaj. Na tekmi, ki je bila tako čudovita. Za nevtralnega navijača izjemno zanimiva. Za domačine iz Murske Sobote in nas goste pa zelo dramatična.
Če pa nismo sami drame delali, pa smo dramatika srečali. Ni zgrešil ustanove. Pa vendar mu je uspelo. Lahko bi ga gladko zaposlili v kakem cirkusu. Kakšni prijetni ustavi za njemu podobne. Pa vendarle je bil tam.
Genijalno. To je za aplavz. Ker ne moreš bit jezen na to. Ne moreš več kričat. Samo občuduješ lahko to genijalnost. Ker tega ne more naredit čarovnik. Tega ne more naredit čarodej. Tega ne more napisat Grisham. Tej romantiki ne more konkurirat Sparks. To je bilo več kot to. To je bilo za anale, ki bi jih zavidal sam Ivan Tavčar.
In če sem kdaj videla kakšno nenapisano knjigo v scenariju na igrišču, sem jo videla danes.
Probala bom tolčt sarkazem cel ta blog. Da ne boste kaj narobe razumeli. Vas zdaj opozarjam. To ne bo normalen blog. Ker si ta tekma ne zasluži normalnega bloga. Ta tekma si zasluži poseben blog.
Zaradi res prijaznega osebja, ko sva parkirala avtomobil. Kaki sonček od varnostnika. Kje jih je več, sem se spraševala, ko nisem mogla prit do določene osebe s svojim dokumentom. Kje jih je več, ko sem opazovala tribuno.
Vsaj ene stvari so se postavile na mesto. Gospod in njegova žena, ki sta nama polepšala čas pred tekmo in upam da tudi midva njima. Pa sladka pijača, ki je pred tekmo še kak prav prišla.
Ko sem preštudirala številke na tribuni, sem se zavedala, da me čaka črno bejla bitka. In vedela sem, da bom za to bitko porabila ogromno energije. Ker nisem med najbolj tihimi. Uf, pa so več pokazale moje obrazne poteze. Brez besed. Ker če pa kaj, pa mi ni ravno v ponos, znam pa grdo pogledat.
Vse so bili zmožni. Pa ne samo na mojem delu tribune. Žaljenje eden drugega, ugotavljanje geografije, pa bakle vsepovsod samo tam ne, kjer bi morale biti. Če niso hoteli dihat zrak, ki ga diha prepovedano sredstvo na igrišču, pa so to prepustili kakšnemu igralcu na tekmi.
Kake žaljivke je dobil naš nič kriv Kapetan. Za kako prepoved. Ki je ne bo. Še nikoli je ni bilo, pa je tudi zdaj ne bo. Zakaj bi? Predkaznovanost? Naša ja, njihova še ni našla prostora na raznih zapisnikih.
Avtogol, izenačenje, pa Blaž in 2:2.
Vse smo videli. Kaj ste hoteli. Tudi ofsajde in faule, ki jih nihče ni videl. Slednji so prinašali nadaljevanje igre al pa rdeče kartone. Bistvo je bilo v tem na katero stran si spadal.
Mislili smo, da smo v sredo videli vse…uf, za šov ste morali videt današnjo tekmo. Le da smo namesto kakšnega kralja videli kobilo, ki bi se morala zabit…v lasten iztrebek.
Remi se mi zdi čisto pravičen, ker smo se na koncu morali tak matrat, z devetimi igralci (če bi igrala trajala še kakih deset minut, bi verjetno nekak ven spravili še tretjega rezervista, ki je bil slučajno Kapetan).
Kak cirkus. In kaka drama. In ni bilo prav.
In ne bom priznala da je prav. Nisem videla še posnetkov. Vsaj večine ne. To bolečino si bom privoščila po pisanju tega bloga. Po tem ko prenesem dol fotografije tekme.
Srčno sem navijala na moje fante. Rada jih imam. V takih in drugačnih časih. Ne rečem da so vsi blesteli, vendar če so že želeli blestet, so hitro dobili šamar. Izkušnje tu ne pomagajo. Mirni živci pa ne obstajajo ob takem. Ne morete mi rečt da moraš to ignorirat. Ker te prime, da bi sam nekomu focn stisno. Pa sovražiš nasilje in vso to sranje.
Ta blog pišem približno tak hitro, kot so si zmislili neke stvari. Ne videne. Nevidne. Kot plašč nevidnosti pri Potterju. Koga hecamo tu?
28. april je danes. Saj pa se te ne gremo božične razprodaje. Gremo se resno prvo ligo. Gremo se tekmovanje za tekmovanje v velikih klubskih tekmovanjih.
Kriteriji, pravila, znanje. Sprašujem se kaj imamo vsak drugačno knjigo. Drugačne zgodbe.
Med zadnjimi sem zapustila tribuno. Bila je gužva in čeprav sem komaj čakala da zapustim stadion, kjer vsako tekmo, ampak vsako tekmo, veljajo drugačna pravila, ki si jih, nekatere, zmislijo kar na licu mesta uro in pol pred tekmo. No, naredijo jih, če sem bolj natančna.
Obožujem Prekmurje. Tukaj imam toliko dobrih prijateljev in hvaležna sem zanje. Vsako leto vsaj enkrat pridem na kratek oddih, počutim se dobro tu, Nona je tukaj, kjer vrhunsko jemo. Samo ta stadion ni več to kar je bil.
Kljub ostremu jeziku nikoli v življenju ne bi grde besede rekla preko nasprotnega igralca, čeprav igra preveč umazano igro. Pa saj je pol nasprotne ekipe praktično »naše.« Še nedavno nazaj sem navijala zanje za B ekipo na Željotu in se z njimi veselila naslova prvaka. Pol pa to gledam. In to poslušam.
Vedno poslušam zakaj narod ne hodi na stadione. Danes, če ste dobro poslušali, ste razumeli zakaj ljudje ne hodijo na stadione. In razumem. Več je ljudi, večja je možnost za sovražnost. Takšno ali drugačno.
Mojca, navijaška folklora!
Razumem, navijaška folklora.
Spomin mi seže nazaj v sredo do onega prijaznega Prekmurca, ki mi je ob koncu tekme dal roko. Škoda, danes ga nisem srečala. In gospa Trezika, ki je danes snemala prav poseben prispevek. Tako ji iz srca privoščim, ker je tako pristna in iskrena navijačica. S srcem navijačica.
Videla sem danes, da so podelili spominske slike, ker sta dva njihova igralca darovala kri. Če ste me videli v tisti gužvi tribune, ste videli da sem tako srčno in iz srca zaploskala. Podpiram to akcijo, ker se je končno premaknil nekdo za mano. Želim si več tega. Začetek je dober in hvala vam za to. Ker se mi 4. septembra 2019 znova vračamo pod stadion Ljudski vrt. Osmič, pazite, osmič, bomo darovali vijol’čno kri in darilo se že pripravlja. In ja, tak že delam velik plan kako in kaj in kje in vse skupaj. Še dobre štiri mesece in spet bomo skupaj.
Zato se mi je ta ideja zdela tako dobra in ploskam vam. Veliki ljudje ste.
In zato vas ne bom vse metala v isti koš. In zato se trudim, da bom ta blog napisala tako, da bom jutri nanj ponosna.
Kot sem na moje, na naše vijol’čne bojevnike. Carji ste. Res ste carji. Igrate za najboljšo ekipo in ne, vi imate najboljše navijače na svetu. Ker mi navijamo celo tekmo in verjamemo vas celo tekmo. Ne čakamo na zlate prebliske, ne čakamo na kote in nepričakovane prekinitve.
Hvala bojevniki, hvala za krasno tekmo. Dali ste vse kar ste imeli. In zato ste najboljši na planetu. Ostajamo na plus deset in ne skrbi me, da ne bi 11.5. imeli plus 13 ali morda že več.
Zmagovalci se poberejo tudi po takšnem remiju, ki je bil točno takšen, kot si je nekdo želel. Zgodilo je, kar se je pač moralo zgoditi.
Ampak vesela sem, da nam je ostalo še teh nekaj krasnih kol in veselim se jih.
V sredo bo spet ena posebna tekma za mene, a o njej več v prihodnjih dneh.
Ustavila sem tipke.
Do zdaj sem norela, kot da se mi nekam mudi. Pa se sploh nisem znala ustavit. Kot da je konec sveta.
Še dobro, da se je pri Poloni tako dobro jedlo in je moja zlata legenda za najboljše selfije in fotografije na svetu uživala z mano. Ker sem ugotovila, da je na koncu dneva pomembno samo to, s kom smo se smejali in imeli lepo.
In tekma je bila res lepa. In res sem bila vesela, ker je zadel novopečeni ata Rok (čestitke iz srca). Saj je vendarle še vedno malo naš.
In jutri praznuje naš zlati Gregor. Hvala ti. Hvala, ker si in ste vsi skupaj.
Hvaležna sem. Za vse, ki jih srečam in so me veseli. Hvala vsem, ki jih pozdravim. Hvala, ker imam v srcu nogomet kot igro, kjer sem srečna. S prijatelji. S tujci, ki postanejo prijatelji.
Nogomet je to. To je šport. To ni rasizem. To ni ksenofobija. To je šport.
Ne morete mi vzet ljubezni do tega. Do poštenosti. Do iskrenosti. Do tega, da vidim dobro. In ne morete me prepričat, da bi se krasna zgodba lahko končala drugače. Tak se pač ni.
Nič bat, še en mesec…manj kot mesec.
Vojna bo naša. Zvezdica 15 bo naša. In vest naša je čista. In tega ne more preplačat noben denar, nobena obljuba, nobena slabost.
In veselim se poštenega VAR-a. Mislim da bo ta liga končno dočakala to kar čakamo. Evropa že vidi, čas je da še mi.
Rada vas ima.
Močna.
MalaMo:*
Foto: Dejan Laketić