Select Page

Ob treh zjutraj sem se spraševala kakšen dan me čaka.


Ob osmih sem se začela dvomit, da se dan ne bo dobro končal.


Ob pol enih sem pristala na urgenci.


Ob pol štirih sem šla, nafilana s protibolečinskimi tabletami in izvidi, domov.


Hvala Andreja in Ines, brez vaju dveh bi bilo to vse še kako zelo težko.


Saj tudi zdaj ne blestim od zdravja, sem pa srečna.


Uspelo mi je. Prit na stadion, prit na zadnjo tekmo sezone v Dom prvakov.

Uspelo se mi je vsest na meni ljub stol, počvekat s sosedi. Uživat z mojo zlato Ines.

En polčas sva imeli še Uroša. Po tekmi pa sem ujela toliko prijateljev, da jih vseh sploh ne morem naštet.


Pa Tadej je uspel prihitet s službenih obveznosti. Jokala sem.


A počasi.


Tekma s Krškim je bila še ena fajnih. Lukejeva gola sta samo ena mala kapljica vseh šans, krasnih idej in čudovite tekme, ob kateri smo uživali.


Bil je krasen konec popoldneva. Vreme nas ni pustilo na cedilu. Sonček, čudoviti ljudje, pa še Dalibor na drugi strani.


Tekma se je končala. Vse je letelo, se slačilo, enim pa je uspešno uspelo tudi pobegnit. Temu jaz pravim…izkušnje. 😊


Prijatelji smo se zbirali po tribuni.


Podelitev je bila na igrišču. Krasno kuliso so pripravili in vse skupaj je bilo tako krasno in preprosto. Mislim da si tega nismo tak predstavljali, bilo pa je prečudovito.


Počasi so prihajali zaslužni za uspeh. Kako krasno jih je bilo videti.


Poslovil se je Jan, ki odhaja v Anglijo, Marko pa v penzijo.


Spremljali smo korake šampionov, njihovih naslednikov. Ponosni.


Kljub bolečini je in utrujenosti je bil vsak utrinek izjemen in poseben.


Tako zelo sem se trudila, da bom pravočasno doma, da bom lahko prišla na tekmo in to je bilo moje darilo.

Kljub diagnozi, ki me ni navdušila, se nisem dala. Preprosto sem verjela, da moram bit tam.


Tak so po mojem vsi tam v bolnici vedeli kam odhajam.


Ker je v vsem slabem tudi nekaj dobrega, sem v bolnici srečala tudi številne obraze mojega Centra za transfuzijsko medicino in hvala za vse besede podpore in pomoč, ki sem je bila deležna.

Nikoli vam tega ne bom pozabila.


In ko se je počasi vijol’čna čaga počasi bližala koncu, smo se nekako vsi skupaj spet našli in našli še Gregorja, ki nam je pomagal, da smo prišli do trave, kjer sem se lotila misije selfiji, fotografije, fotografije s pokalom in podobno.

Na srečo bomo dobili s pokalom od našega izjemnega fotografa, ki je mojster svojega posla.


Drugače pa smo uživali v družbi izjemnih ljudi, počakali še trenerja in še koga. Krasno, res je bilo prečudovito.


Bilo je tako krasno slavje ob 15. zvezdici in čeprav se ne počutim ravno vrhunsko, tega dne nikoli ne bom pozabila.


Hvala za krasno in nepozabno sezono.

A o tem še kdaj drugič, ob koncu sezone.


Hvala vsem bojevnikom za krasne besede, za čudovite fotografije, hvala Klemen, hvala prijatelji, ki ste prišli na fotografije.


In hvala vsem za vzpodbudne besede okoli mojega zdravja.

Vse je lažje, če človek ni sam in ima ob sebi tako izjemne ljudi.

Ni še dobro.

Bo pa. Enkrat.


Tako, počasi se bom poslovila.

Ta blog bodo po večini govorile fotografije.


Kako je bilo lepo.

Res je bilo lepo.

Saj sploh ni pravih besed.


Kaki privilegij imamo, vijol’čna familija in kako izjemno ponosna sem, da sem lahko del nje.


Tota zvezdica je še ena noro dobrih in hvala za resnično vrhunsko sezono, ki je bila v vseh pogledih nepozabna.

V vseh lepih pomenih besede.


Bom kaj drugič več skupaj spravila. Danes preprosto nisem prava.
Srečna pa. Tak fejst srečna.


Aaaaaaaaaaaaaaaaa, kaki carji ste!!!
Vi ste šampioni in uživajte vsako sekundo. Ker si zaslužite!


Rada vas ima.
Tista, ki je ne ustavijo niti kamni.
MalaMo. :*