Ljudski vrt in njegova moč

Prva kulisa je tako lepa. Stadion je videti izjemen kot pogled na Kalvarijo s severne strani.

Na južni ljudje pričakujejo in dočakajo.

Hrumi in trese se. Sliši se petje in barve bakel se vidijo na daleč. Ko se ustavijo, se Maribor, Šampion sliši daleč. Moč mojega mesta. Energija. Navijači. Kot eno. Pred tekmo. Vstran od medijskih luči. Želja. Ljubezen.

Če obožuješ NK Maribor ti je jasno, da takšne tekme zamujaš. Dober in edini izgovor je bolezen, vse ostalo je misel o kresovanjih, prvomajskih praznikih in dopustih.

Biti in ostati. Ne glede na vse.

Reči. Biti del nečesa tako velikega. Spektakel. Ki ga v Sloveniji preprosto ni. Edini. Rojeni smo za take tekme in pozdravi številnih prijateljev povedo, da se tega ne zamuja.

Vse ostalo ni pomembno. Ker pozdravi tujcev in združenost v zgodbo o prvaku lahko spišemo samo mi.

Včerajšnji remi ni poraz. In v resnici pomeni ogromno, pa vendarle nič. Dva polčasa. Dve zgodbi. Zasluženo? Popolnoma.

A vsi vemo kje so meje in do kod te meje gredo. Če rečemo, da se žal ni izšlo, smo krivični? Delno smo. Ker je bil polčas poezija. To je bil fuzbal, ki je prinašal.

A drugi je izgubil čar. A ostal poslastica. Bil je derbi za prvaka, ki ga v nobenem primeru ne bi prinesel, pa vendar je odprl številne oči.

In spustil toliko priložnosti. Ne vrnejo se. A garanje ostaja.

Kljub vsem nedosojenim prekrškom. In nekaznovanim provokacijam. Kdaj se bo začelo ustavljati in kaznovati neumnosti nekaterih posameznikov, ki s svojim izzivanjem svoje frustracije prenašajo na publiko?

Dajmo razjasnit. Mi res nismo zahtevni. Rajča je včeraj občutil moč domače hiše. Vedno bo tu doma in vedno bomo na njegovi strani. A dejstvo je, da si je vse to s svojim predanim delom in garanjem tudi zaslužil.

Eni pa bi radi s svojim butastim ravnanjem pokazali, da so točno to, zakaj jih nikoli nismo sprejeli.

Upam le, da bodo tudi osebe, ki spremljajo to dojele, da se mora kaznovat takšne stvari, ker do posledic prihaja izključno zaradi neodgovornosti nekaterih na terenu.

A na koncu so pomembni tisti, ki jih objameš po tekmi. Debate, ki se zgodijo. Pozdravi, ki odzvanjajo še dolgo. Nasmehi. Stara prijateljstva. Nove zgodbe. Čudoviti trenutki. Življenje.

Toliko nas je bilo včeraj spet na severu. Lepota in izjemnost. Krasni klepeti in toliko smeha. Ki je bil včeraj tudi na tribuni. Z izjemami. Zmeraj so izjeme.

Še dobro, da moj vrat te dni ne sodeluje tako kot je treba. Kar je verjetno z dobrim razlogom. In učenjem o tem kaj je močno in kaj ni.

Naj nas ta tekma zmeraj znova spomni, da se je treba boriti do konca in da zmoremo.

Do konca so še trije krogi. Pokažimo v Ljubljani in potem na poslovilni tekmi Kapetana zakaj mu ploskamo zmeraj ko prestopi prag svete trave.

Začel se je maj. Na bo poln čudovitih dni, tudi ploh, kot je bila današnja in poln vseh krasnih ljudi, kot sem jih srečala to jutro in vsa ostala jutra do zdaj.

Vsem izjemnim ljudem hvala za včerajšnja druženja, nogometašem za borbo in predvsem hvala vsem navijačem za izjemno kuliso.

Na končam, kot sem začela.

Bravo publika. To je bilo veličastno. Užitek je bil na taki tekmi in vesoljni državi smo pokazali zakaj večjih od nas ni in ne bo.

In uživali bomo vsako sekundo. Naslov prvaka pa si po vsem tem res zaslužimo.

Verjemite z mano. Samo verjemite.

Z ljubeznijo.

Vztrajna.
MalaMo. :*