Zmaga za Jug-ija

Življenje ne izbere vedno lahkih poti. Življenje izbere izzive, ki jih lahko premagamo. Čeprav smo jezni, včasih nemočni, je na koncu vedno pot tista, ki je bistvena in ne cilj.

Cilj naš je jasen. Po dvaintridesetih krogih ostajamo prvi. Do cilja so še štiri velike in zelo zahtevne tekme.
Ta včerajšnja je bila za učbenike.
Ta je bila za dobre živce.

In cmok v grlu.

Ker kot se je zdelo, da nas bo zasipal dež, nas je zajela panika, čisto nepripravljene, ko so domačini zadeli penal, Jug-i pa ni mogel nadaljevati tekme. Ko se samo spomnim teh sekund, ki so se zdele kot večnost, bi najraje kričala.

Preblizu sem imela ljudi, ki so komaj čakali na naš kiks, pa sploh niso imeli naglasa gostitelja, potem pa se je zgodilo to. Stala sem in ploskala.

Gledati bolečino v očeh meni tako ljubega golmana je bila neznosna. Ne njemu. Ne njega. Zakaj on?

Menno je vstopil. Pa tekma se še niti prav začela ni. Zaostanek in golman, ki mora rešiti nemogoče. Ki se je še stopnjevalo. Štang je bilo toliko, da bi se lahko počasi gol zrušil, gola pa preprosto ni in ni bilo.

Čas pa je tekel hitreje kot hudourniki in naenkrat je bil polčas in bilo je treba utišati ljudi, ki so nam vidno želeli slabo, tribuna s pravimi navijači pa je pokazala, da imajo v Sežani res radi nogomet in da mu zvesto sledijo po celi Sloveniji.

Samo Ljudski vrt je najlepši, sem slišala. Sem mela občutek, da bom zardela od ponosa in hvaležna, da še drugi čutijo moč našega stadiona.

A kljub vsem bolečinam polčasa in vsem neizkoriščenim šansam, je padel. Prvi Rokov, drugi Kapetanov. Sem slišala, da je bil gol njegov prvi stik z žogo. Lahko jima rečete rezervista tekme.

Lahko ju imenujete starca. Vseeno sem starejša od obeh, tako da bosta to lahko onadva rekla tudi meni. Ampak za mene sta oba Legendi. Predvsem zaradi ene posebne stvari. Marcos in Rok imata odlike šampionov. In izjemno ekipo, ki ju je povlekla naprej.

Menno je krasno in zanesljivo odbranil srečanje v katerega je padel nesluteč.

Pred seboj je imel ekipo, ki je res garala za to, da se je tekme končala tako kot je. In čeprav sta »starca« mogoče res že v »letih,« po mnenju številnih, sta me včeraj naučila predvsem eno. Ne podcenjuj ju in ne govori jima kaj še lahko. Če mene vprašate, bosta še premikala gore. Tako ali drugače. Mejnike. In predvsem sta s svojo kvaliteto pokazala pot tistim, ki jima sledijo.

Tudi autimigeci recimo. Ki so tako občudujoče spremljali naše fante po tekmi, ko so pozdravili Viole. Zdelo se mi je navdihujoče koliko ljudi zmore naša ekipa spraviti na svojo stran in kako nepomembni naenkrat postanejo ljudje, ki te ne cenijo tako kot bi te morali.

Nevednost ljudi zna biti zelo ranljiva, dejstvo pa je, da smo se imeli v Sežani res lepo. Tujki ali Tujci nam niso pokvarili zabave po srečanju, ko smo s srčnostjo in vso predanostjo objemali svoje junake in naredili še fotografije za nove spomine.

Kako lepo je bilo stisniti roke vsem tistim, ki jih občudujem tako ali drugače.

Hvala za vso vašo pozitivno energijo in hvala za to ljubezen, ki nam jo dajete. Bilo je tako prijetno poslušat tiskovno konferenco in pred vrati zaploskati vratarju, ki je rešil, kar se je rešit dalo.

Ko je prišel nogometaš z banano in lahko bi skoraj nastala ena res nepozabna fotografija, a ostalo je pri smehu in nepozabnih spominih.

Kako lepo je vedeti, da te ustavi mlad fant in ti pove, da si bil v Roškarjev vlogu in se spomni še njegovih besed. Neverjetno, ko pa je to staro več kot moji žolčni kamni in kako lepo je vedeti, da so naši nogometaši heroji za toliko ljudi, predvsem pa otrok po Sloveniji.

Želim si, da bi vsak človek v Marcosu Tavaresu in vseh naših nogometaših in njihovih nadrejenih našel veliko inspiracijo. Za to kar so postali. Kar so in kar še bodo. S to ponižnostjo, hvaležnostjo in predanostjo. Ta ekipa ima željo in moč. In ima kvaliteto. Včeraj je bilo nesporna in zmaga bi morala biti odločena že v prvem polčasu. Ampak sprejeli smo izziv. Utišali. Zmagali in zaploskali.

Zato to zmago posvečam njemu. Ker mislimo nanj. Ker ga imamo radi. Ker ga cenimo in spoštujemo. Ker je izjemen. Ker je čudovit. Ker mu želimo najlepše na celem svetu.

Ta zmaga je zate, Jug-i. Za to, da boš čim prej spet zdrav. Da boš čim prej spet med nami. Pošiljamo ti najlepše misli tega sveta in verjamemo, da bomo s skupno ljubeznijo premaknili meje in ti čim prej pomagali, da boš spet tam kamor spadaš.

In kot bi rekel naš kapetan: »Bog je tam zgoraj in vidi vse.«

Ne pozabite tega. Zmeraj je prav. Tudi če mislite, da ni prav.

Hvala čudoviti družbi za res krasno gostovanje. Upam, da ste uživali z nami in hvala za vso pozitivno energijo.

V srcu ste mi.

Z ljubeznijo.
S korakom. Po korak. Do korakov.
MalaMo. :*