Spoštovani, spoštovati, spoštovan. Spoštovati.
Šport, nogomet, soigralce, navijače, nasprotne navijače. In vse, ki menijo da so navijači.
Gostovanje v Murski Soboti je nekaj posebnega. Vsakič znova. In vsakič znova se česa novega naučiš, vsakič se sprašuješ od kod si v resnici, kakšna so pravila in predvsem…kaj res ne moremo pet minut živet v neki sinergiji?
In ali je res tako težko bit nasprotniku igralec s spoštovanjem?
Videli smo fuzbal, kjer nihče ni zmagal. Ali pa morda ni želel ali hotel ali pa preprosto ni bilo sreče.
Enim se leta poznajo, enim se ne. Eni so izkušeni, enim se pozna mladost in če kaj, sta oba kapetana bila zasluženo kapetana. Zagrižena. Dokler gre in dokler niti več ne gre. Vsaj tu se včasih ime pove. Gost gre mogoče pa ne ve da je šel.
Gostovanje, ki ponuja vse. Prijaznost, sovražnost, negativizem, pozitivizem. Rečte, kaj rabite, kaj želite? Vse dobite.
V resnici dokler je po črno, ne more bit slabo za belo. Ampak ko se stemni, belo ni več belo in črno…uf, samo da je črno.
Kaj vse človek ne sliši na takšnem srečanju. Slovar posebne vrste.
In ko se vse konča, tekma postreže z dramo od začetka do konca, pa dva razveljavljena gola in potem pride Sven. Seveda je z roko igral. Publika je prepričana. In »nagrada« sledi. Seveda so glasni, ga žalijo in ponižujejo. Mojstri. Nimaš kaj. Vsak da kar ima. Zato jim Sven pokaže točno to. Zaploska jim. Če mene vprašate, je to poteza sezone.
V tretjem krogu, ki je po tretjem kolu pokala in šestnajstem prvenstva. Po katerih pravilih smo torej igrali? Po starih glede mladih ali po novih?
In kje se konča sovraštvo…je vprašanje dneva. Kjer se začne sovraštvo do nekoga drugega.
Videno. Končano. Spregledano. Zanimivo.
Ko luna se smeje in naju čaka noro dobra večerja. In ko gledam koščke tiste šunke in se trudim, da ne priteče solza. Mogoče manj jočem, a srce močno pogreša svojo dušico ob sebi. A vem, da si poskrbel, da sem zvozila ta blesav teden. Ki je imel vse. Zmage, veselje, srečo, trenutke, ko sem si oddahnila, na stotine prevoženih kilometrov, a tudi moje najljubše pešpoti in moje čudovite kužke, ki so tako srčno veseli, da me vidijo.
Naj bo nov teden poln novih zgodb, lepih spominov in če imate vsega dovolj…samo rumeni karton in počasi naprej.
Z nasmehom.
Ona, ki zagotovo ni podkupila sodnika. 🤦♀️
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić