Karakter

Drage odbojkarice Nove KBM Branik, jaz bi sem vam s tem blogom rada poklonila zaradi vaše neizmerno borbene, srčne in predane tekme številka štiri.

Posipam se priimku primerno, da sem bila na vaši zadnji tekmi prvič v tej sezoni in moram priznati, da kaj sem videla danes, je bilo izjemno.

Po težkem prvem nizu ste se pobrale. To ni bil Feniks, to je bila fantazija od odbojke.
Borile ste se. Garale. Bile ste vsepovsod. Res močnim nasprotnicam ste se postavile po robu kot prave bojevnice in bilo je videti kot da ste levinje, ki se borite proti največjim rivalom sveta.

Ko se je začel peti niz sem bila prepričana, da vam bo uspelo. To sem verjela sicer že v četrtem. A saj ni važno. V petem ste obračale nemogoče in dokazovale zakaj si zaslužite peto tekmo.

Stavek, da je ne boste dobile, boli ko pes. Mela sem solzne oči in v grlu me je tak peklo ko hudič. Dejstvo, da sem se drla celo tekmo skupaj s Perotom, ki je uporabljal vsa nora sredstva in Tadejem na sodih.

Verjetno bo to tudi razlog, da bo fotografij manj, ampak preprosto ste me potegnile v svoj vrtinec nore igre, ki je bila izjemna.

Kljub vsemu že več kot desetletje obiskujem tudi žensko odbojko in videla sem res že vse možno. Sploh proti Calcitu in rada bi vam povedale, da mogoče te tekme niste zmagale, a ste vendarle zmagale.

Prišle ste do četrte tekme, v tretji naredile nekaj o čemer sanjajo največji klubi sveta in tudi na današnji tekmi ste pokazale veličino, ki jo pri mariborski ženski odbojki občudujem že leta.

Vztrajnost. Nikoli se predati. Boriti se do zadnje pike. In ja. Konec bo, ko bomo me rekle. In me dovolile.
Naj vas ta poraz ne potre preveč. Čeprav sem prepričana, da si boste marsikaj očitale, a si res nimate kaj očitat.

Vzdušje je bilo izjemno. Čudoviti aplavzi, nora energija. Kako sem bila vesela, da se je to zgodilo. Hvaležna, da ste me spravile iz delanja ladjic in hvaležna, da ste nas s svojimi objavami na socialnih omrežij pripravile do tega, da preprosto ne moremo te tekme gledat doma, ker je preveč pomembna in preveč si želite, da smo fizično z vami tam. Ne samo z mislimi.

Dobre ste. Izjemne ste.
Hvala za krasno kuliso. Hvala za čudovito tekmo. Bila sem utrujena. Oči so skelele. Samo drla pa sem se še kuj. In še kuj sem verjela. In se drla in skakala. In na koncu stala. Obstala. In nisem želela verjeti.
Zato vam pišem danes, ker ste me prebudile. Ker ste mi dale krila in mi dale toliko energije, ki sem jo potrebovala.

Hvala za krasen večer in hvala, ker ste dale vse od sebe. Ampak vse. Mogoče tokrat niste bile nagrajene, ampak drugič zagotovo boste. Vem da boste.

Nikoli porazi ne bolijo tako močno, če veš, da si dal kar si zmogel.
Kot Mariborčanka sem ponosna na vas in hvaležna, da obstajate.

In aplavz Tadeju. Hvala, ker ste se spomnile na njega in z veseljem je priskočil na pomoč. Z veseljem pride še kdaj.

Bilo je lepo. Hvala vam. Iz srca vam hvala. Dale ste nam ogromno in tega ne bom pozabila.
Z ljubeznijo.

Iz totega mesta.
MalaMo. :*