V življenju ni vedno vse tako kot mora biti. Včasih prideš v življenju do trenutka ko se zaveš, da se je pot pravzaprav šele začela.
In da se moraš naučiti kako prenesti poraz, ko pa je vse kar si si želel je zmagati na tekmi, ki ti toliko pomeni in bi rad toliko dal.
Slišiš svoj glas o tem kako si garal, kako močno si se trudil, potem pa je prišel trenutek, ki te je ustavil in si bil prepričan, da ne moreš stopiti niti na nogo, kaj šele narediti koraka, vžgat tisti pomemben udarec.
Vendar ko pogledaš nazaj, ko se srce umiri, ko si oprostiš in se zaveš da najboljše šele prihaja, si moraš zaploskati za osvojeno, pozabiti na kakšno krivico, dvigniti glavo in iti naprej.
Publika te je oboževala od prve do zadnje sekunde srečanja. Ti dala moč, upanje in vero.
Niti trenutek se ni predala in hvaležna je, ker se tudi ti nisi. Ker si pokazal žar in voljo.
Ljubezen. Spoštovanje. Tudi ko je bolelo. Tudi ko je obraz postal nem.
Tudi ko je zvok navijaškega bobna in sodov klical po prošnji…ne predajte se, z vami smo!
Vedno bomo z vami in ne bomo vam obrnili hrbta. Ne bomo jezno kričali za vami, ampak vam bomo zmeraj trepljali ramo utrujeno od žalosti in bolečine.
Ponosno vam pišem hvala, ker ste prišli kot heroji odbojkarske igre in kot takšni tudi odšli.
Ponosna sem, ker sem bila na posebnem delu dvorane in videla nekaj kar mi drugače ni bilo mogoče dano.
Ponosna sem, da sem lahko del te velike zgodbe, teh velikih ljudi, ki imajo toliko znanja, želje in energije ustvarjati krasno palačo polno življenja.
Včeraj mi je bilo izjemno lepo med vami, hvala za krasno druženje in hvala za vso ljubezen in nasmehe, ki so odhajali, da se vrnejo.
Življenje ne izbere vedno lahkih bitk, ampak dokler smo to kar smo v svetu, ki nas želi spremeniti, se nimamo česa bati.
Rada vas ima.
Pozdrav s ponosom.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić