Select Page

Sem prišla. In ostala. Hotela oditi. Spet začeti. Končati. Spremeniti.
In tukaj je blog 997, devet let kasneje.

Dokaz, da sem vztrajna, da sem nagajiva, šaljiva, da sem medvrstična, polna idej, da imam svoj zorni kot, da gledam po svoje. Nekoč z očali, že osem let brez njih. Dokaz, kako drugačna sem in kako sem svojo drugačnost vzela v plus in začela tipkat.

Toliko se je zgodilo. Toliko spremenilo. Toliko sem zamenjala poti. Tolikokrat zgrešila besede, koliko tipk zgrešila. Ker se mi je včasih morda preveč mudilo. Pa šlampasta tudi znam bit tu pa tam.
Tudi danes pišem s srcem. Iz globin srca. Kako lepo je praznovati, brez tortice, a s spomini.

Zrasla sem, dobila gube, ran cel kup je dobilo brazgotine. Naučila sem živeti, doživeti in preživeti. Naučila sem, da če včasih želim ugajati, potem ne morem biti zvesta sama sebi. Ker srce se bo dotaknilo samo tiste peščice ljudi, ki bo razumela. Spoštovala. Cenila. Sprejela.

Pluse. Minuse. Nagrade. Poraze. Spremembe. Napačne in pravilne odločitve. Ker življenje je… polno zmot in novih izkušenj. Ker samo tako živiš. Samo tako rasteš. Da po padcu in modricah dobiš modrost, ki jo nosiš in deliš naprej.

Hvala, ker ste zmeraj prisluhnili moji zgodbi. Ki ne bo nikoli nikomur podobna. Ne znam kopirat in slaba sem s citati. Predvsem pa sem samo jaz. Mojca, ki je najtežje na svetu sprejela, da nikoli več ne bo ista po takšnih in drugačnih preizkušnjah.

Zadnje leto sem vse negativne trenutke spremenila v svojo novo, posebno in drugačno zgodbo. Hvaležna sem, ker imam podporo tudi ko preveč boli. A trmasta kot sem, vztrajam in se ne predam.

Utrinki vijolice so moja mini mala enciklopedija. Vijol’čna s takšnimi in drugačnimi poglavji. Na vsako posebej sem ponosna. Hvaležna. Učenje včasih dosti stane in prave ocene pridejo ko potegneš črto skozi svoje misli.
Ko sem stala na prepadu misli o slovesu, je neki tihi glas bil dovolj močen, da je rekel… ne odnehaj, ker to si ti.

In zato danes pišem te vrstice. Kot sem jih takrat začela, po tistem gostovanju in nisem vedela kaj bo. Še danes ne morem verjeti kaj je bilo to vse skupaj.

A tu sedim, tipkam hitro kot zmeraj. Pisalni stroj v glavi tudi tokrat melje posebne ideje.

Zato bom rekla le hvala vsem, ki me berete, vzpodbujate, popravljate, učite, mi pomagate, me polnite z nasveti in ste moja roka, prst, noga, korak, oko ali glas.

Ko se bo v soboto tekma končala, bom še enkrat znova sedla za računalnik in pisala kot znam. Po svoje.

Mogoče bom nekega dne vodička, mogoče le posodila glas risanemu junaku, ampak že zdaj vem… uresničila sem si eno veliko željo… pišem, razmišljam in verjamem.

Lepo je, ker ste me našli nekje na svoji poti. Vijol’čna pot je zmeraj tako posebna. Ker na njej si težko sam. Vijol’čna družina zmore. Čez 6 mesecev še na najbolj humanitarni akciji leta, a o datumu takoj ko lahko…saj veste…Vijol’čna kri za vse ljudi je to.
 
Hvala, ker ste.
Rada vas ima.
Vijolica, 9 let.
MalaMo. :*