Včasih se moraš pobrati. Včasih moraš vstati. Ni lahko. Pravzaprav glava noče, telo pa ne more. Ampak žilav si. Močan. Zagnan. Mlad. Poln ciljev. Poln samozavesti.
In pozabiš. Da lahko padeš. Da kdaj ne gre. Da pozabiš. Da kdaj zadremaš. Celo zaspiš. A ko se zbudiš, sanje niso takšne kot bi si želel.
In se zaveš, da moraš naprej. Tako kot znaš. Kot zmoreš. Korak za korakom. Mirno. Na trenutek nevarno. Kot da je led parket. Kot da je mreža tista, ki si jo lasti pajek. Žoga pa nosi sledi kače. In neizogibno postane izziv.
Teden je dolg. Trening. Tekma. Trening. Tekma. Tekma. Trening. Spet tekma. Pogled na spisek je dolg ko najbolj nehvaležen ponedeljek.
Pa je dejansko samo februar. Ampak kdo ti bo govoril, da ne gre, če si pa najboljši? Kakšno ime, kakšna predstava o predstavi?
Pogledaš nasprotnika. Sobota je. Lukna ti je postala dom. Dvorana Tabor se prenavlja. Kot vse, bo tudi to trajalo. Zato si znova tukaj. V svojem rezervnem domu.
Pozno je. Kljuko si menjavajo številne ekipe in ti končuješ dan.
Prišla je znova Krka. Vedno težko. Zahtevno. Pade prvi. Pade drugi. Ni lahko. Nikoli ni. A ko pade tretji, si oddahneš. Publika zaploska.
Prijatelji si pomahamo v slovo. Samo še enkrat gremo spat in smo spet skupaj. Kaj, čez 24 ur bomo šli domov že po drugi tekmi. Ko pride na vrsto liga Mevza.
Fantje iz Bratislave so dobro razpoloženi. Ni jih veliko. So pa srčni. Na drugi strani jim stoji popolnoma drugačna postava od sobote. Mladost. Čisto drugačna energija. Vidi se, da bi radi pokazali, da so prihodnost. Seveda jim pomagamo. Kot vsakemu.
Tadej tolče po sodih. Ker ni Nika, ostaja sam. Sliši se samo nekaj ploskov rok in njegov zvok. Ve, da ga fantje rabijo. Zato prvi in drugi niz dobijo suvereno.
Nagradna igra na socialnem omrežju ima odgovor številka 41. Nagrado prejme meni ljubi babica. Jaz sem tak srečna, kot da bi dobila jaz. Jaz sem bila daleč od nagrade. Pa v bistvu sem si želela, da nagrado dobi nekdo izjemen. Tako da sem še bolj srečna kot da bi dobila sama.
Vmes izgubimo tretji niz. Ja, že dolgo nismo zmagali 3:1. Nekaj dni, če smo natančni. Četrti je spet bomba. Veselje je veliko. Sreča ima ime. Mladi so fajtali in zmagali. Pred njimi je še čudovita pot.
In zaslužijo si jo vsi. Saj konec koncev je mladost še zmeraj na njihovih dlaneh.
Zgodaj je še. Spet sem na tribuni. Nalepke gredo svojo pot, jaz pa z njimi.
Dan se končuje. Zapuščam predor. Ploskam v srcu. Bilo je lepo. Vikend tekmi sta bili svoja posebna in edinstvena zgodba. Takšna, ki sem jo že kar malo pogrešala. Hvaležna, ker ste mi na trenutke jemali dih in predvsem, ker sem lahko ob izjemnih potezah z vami kričala.
Zvok sodov doni…v tišini pogrešam glas, ki govori…in veste kaj, lahko sem kdaj tudi jezna…za mene najboljši ste vi.
Nalaga se…Liga prvakov, drugi del doma. Jutri. 19.00. Lukna. Pridejo geniji odbojkarske igre s Poljske.
Rada vas ima.
Gospa C.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić