»Brani Košenina kot Handanović v najboljših časih,« je včeraj sredi tekme odmevalo v Lukni, ko je Pero padel v svoj element štrumpantlov in podobnih možicizmov, ki nas spremljajo že leta.
V torek in sredo sem večer namenila dvema odbojkarskima poslasticama, ki sta zahtevala:
a.) dosti želje; b.) dosti poguma; c.) srečo daj, takoj; d.) ogromno truda in energije; e.) znanja in f.) skupinske ljubezni in želje.
Čeprav sta se tekmi končali obe s 3:1 (kot da je to sicer kako presenečenje glede na rezultate te sezone), sta bili zgodbi res popolnoma različni.
Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi dve zgodbi naredila v eno. Skoraj kot kinder jajček. Ki je tri v enem in poln presenečenj.
Tudi za nas ta dva dneva.
In ja, ko pride Krka veš da bo pestro in zanimivo.
Ne čudi me kako žilav in zahtev nasprotnik so, saj imam tudi sama pol dolenjske krvi (a ne tudi ljubezni do njihove barve dresov ?).
Zahtevna in res naporna tekma, ki je trajala in trajala, jaz pa sem razmišljala kje najt zobotrebce po napornem dnevu, oni pa so luknjali Lukno kot nori.
Ko je še zadnjič zadonel sod ob aplavzu za zmago sem vedela, da se vse zgodi z razlogom in da je vsaka tekma svoje poglavje.
Ne samo da po težkih tednih stopiš skupaj, ampak da pokažeš veličino ko se zdi, da ne gre niti koraka več naprej. Ki pride. Že manj kot 24 ur kasneje.
Ogrevanje, aplavz, predstavitev ekip in mlada deklica, ki se ji mudi navijat za svoje hrvaške prijatelje. Mladost Zagreb in neusmiljen odpor do domačinov je prinesel štiri nize. Uf, in to kake nize.
Če sta se prva dva zdela lahka kot pero (in težja kot Pero), je bil tretji prav pesji. Verjetno je zadnje dni moj najbolj pogost stavek »Pa daj no,« čeprav se na koncu zgodi, da se res ne da.
In hrvaški prijatelji so fajtali do konca. Ampak do konca. Kaka žilavost in nepopustljivost. Ni konec dokler ni konec. Da ne bi ki slučajno.
In zvoni telefon. In padajo sporočila. Nimam pojma kdaj bo konec. Kaj te jaz vem kaj se bo zgodilo. In si mislim…pa če bi bila vedeževalka in čarovnica kar se mi pogosto očita, bi zadela že na lotu. Samo predpogoj je, da ga pišeš recimo.
Samo če kaj, v življenju nisem nikoli, ampak nikoli nisem trofla rezultata svojih najljubših klubov, čeprav sem, že prej omenila, ti rezultati postajajo stalnica, samo kot da je v življenju že kaj stalnica.
In no, da se vrne fokus na oni pogovor.
Naenkrat ga zagledam. Res je mogo hitro hodit. Pri vsem kaosu dela je šibal proti svojemu novemu prostoru v Lukni.
Sicer ne vem če je kdo vedel, da prihaja ali ga celo opazil. Medtem so fantje OK Merkur Maribora bili bitke zadnjih pik proti nasprotniku in je bilo vse skup res tak na knap. Kaj si ti nor malo.
Ko smo mislili, da je že čas da neha nekdo imet čudni smisel za humor, je zadonelo.
Naenkrat aplavz in navdušenje. Saj nas neke ful ni bilo. Samo hvaležna sem bila za vsakega.
In še zvok mikrofona. To je to, ne? Točno to.
In naenkrat je bilo konec…obsedela sem tam na oni tribuni…še kako rekla…in ja, bil je četrtek.
Dan po dveh dnevih. Dan ko sem seveda vidno zablojena hodila po Piramidi, Mestnem vrhu in Kalvariji.
Dan, ko sem ugotovila da bi bilo res fajn malo več spat. In dan, ko vam ploskam, fajterji. Ker še vedno velja, da je Košenina Mašina, da imamo Kapetana, ki ga iščeš in predvsem, ki to svojo ekipo vleče po toti burji, neurjih, pa nekih razburkanih oceanih in da imamo pogum da gremo za sanjami.
Ker če kaj, je treba bit v teh časih vzor s svojimi željami in energijo. Se borit do konca.
In verjet. In da vsaka izgubljena točka ni v resnici poraz, ampak nova lekcija, da je vsaka zmaga nov zagon in da je vsako jutro tisto, ki ti daje priložnost, da si boljše človek in predvsem srečen zase in za druge.
Do ponovnega snidenja…morda že kmalu…ostanite…predani.
Ajde Mašine, po materialu na puno pa gasa!
Se vidimo.
Rada vas ima.
Zmeraj nekje tam. Nekje.
MalaMo. :*