Za trenutek se ustavim sredi dvorane. Stojim in zdi se, da sem sredi nekega drugega sveta. Točke padajo ena za drugo.
Po glasu veš čigava je točka če tudi se izgubiš v svojem svetu ali v razmišljanju kako sem prišla do sem.
Razmišljam o naslovu bloga in že pišem v svojo spletno beležnico vrstice, ki upam da bodo prišle do pravih ljudi s srčnim navijanjem in izjemno dušo.
Ki sedijo na tribuno. Številke niso pomembne. Ne na dresih, ne na tribuni. Ker se sliši samo srčnost. Kot da bi na stotine ljudi sedelo in navijalo.
Ploskalo. Verjelo. Otroški glas in ponos staršev, prijatelje, znancev, navijačev. Babic. Om. Dedkov in neznancev.
Za tisto točko. Za tisto zmago.
Pa samo dobro uro je trajalo. Ko je vse dobilo smisel. Celoto. Zmago. Smeh na obrazu. Ponos.
Ko čas ni ravno lahek. Ko je trenutek močan. Ko doni, da kovač še enkrat znova kuje zmago. Da konča nedokončano.
Ko večer postane noč, ko se dan konča še preden se začne. Ko prvi navijač komaj čaka da sede na tribuno in zadnji odide ko se poslavljajo še luči.
Krasna kulisa, ki ne mine brez vedno izjemne babice Šmorn in sijočih oči, ko pristopijo in prosijo za največjo svetovno atrakcijo v svetu športa.
Dovolim si pretiravati, ker ljudi to tako osrečuje kot so mene nekoč bonbončki na stadionih širom države.
In ko pade še zadnja žoga, ko se sliši glas zmagoslavja, sodi, bobni še zadnjič zadonijo, igralci se po tribuni razgubijo, nekateri kar nekje na poti intervjuje delijo…ko si pomahamo v slovo…ej, to pa je danes dobro bilo.
Ko zgine še zadnja kumarica iz kozarca, kot udarec najboljšega igralca. Ko vidiš nasmeh kapetana ladje kako žari, ko komaj še držim odprte oči.
Ko pomaham in sedem za volan in si rečem da je za mano res en uspešen dan. Ko se zdi tako še daleč stran, ko sem videla da to res nikoli ne bo zaman.
Čez deset dni…na moj poseben dan…znova pripravimo dlani, naj sodi, boben zadoni. Žoga naj pade tja kjer točka bo in prepričana sem, da znova spet nam bo lepo.
Pazite nase, smejte se veliko, popravite kdaj še kakšno fliko. Pa po svetu hodite počasi, tudi če zmeraj, kot jaz, po isti trasi. Pa pazite na svoje srce, ker samo to zmeraj vse točno ve.
Z rimami končujem zmagovalni blog, ker mi gre baje kar dobro od rok.
Naslednjo nedeljo v Dom prvakov Aluminij pride, to je čas, ko s prijatelji čas tak hitro mine. Pridite in bodite z nami, ker prihajajo časi, ko ne želimo biti v nobeni drami.
Mejte se radi in sledite izključno svoji srčnosti in plemenitosti.
Rada vas ima.
Pesniško navdahnjena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić