Če imaš nekaj rad, res ni težko in če kaj ni težko, je premagovat ovire, ljudi na poti, ki ti škodujejo in predvsem verjet vase.
In če je po minuli naporni nedelji kaj za rečt…je rečt preprosto hvala za čudovito nedeljo.
Bila je stresna, zelo delovna in predvsem naporna.
In čeprav sem se sredi dneva borila sama s seboj in bila bitko med imeti prav ali verjeti vase, sem se odločila za slednjo.
Nisem vedela, da so ene stvari tako težko razumljene in predvsem odvečne.
A zdaj, ko potegnem črto (to je to, ko Slavko Ivančič to poje ko greš domov), si rečem samo…zmorem, zmorem in uspelo mi bo. Aja, pa ne bom nehala na svoji poti, pri svojih vizijah in svojih planih.
Pri meni ne obstaja moje, pri meni je vse naše.
Ko sva se v dežju in soncu pripeljala v Domžale in ko sem pogledala na vstopnici…bi lahko zajokala.
Glede na to, da tak radi citirajo moje solze, upam, da ne bodo videli bistvo tega bloga.
Že pri akreditacijskemu oknu smo si imeli toliko za povedat, vmes pa so fantje ravno odhajali skozi “predor” na ogrevanje.
Res je bilo prisrčno in čudovito. Človeku se stopi srce in ve, da tja spada.
Ko sem hotela skozi drugi vhod, tisti “moj,” sem ugotovila da sem v zmoti.
Tekmo sem prvič v življenju v Domžalah spremljala z VIP lože, kjer smo imeli kaj videti.
Prvi polčas tudi slišati. Gospod je piskal z vuvuzeli podobni stvari in bilo je kot da se je vrnil Aluminij.
Pa vendar.
Če smo na tekmi lahko videli onega, ki ima za starša očeta in mamo, pa njegovega italijanskega šefa, da se ne pogovarjamo o vidni bratski ljubezni med “obmetanim” športnim direktorjem in vidno obteženim medijskim komentatorjem. Manjkali niso niti razni trenerji, simpatizerji, pa tudi Deki Trajkovski, ki odhaja na Nizozemsko in mu ob tej priliki še enkrat želim samo najlepše in najboljše na novi življenjski poti [Lepo te je bilo videt, vedno boš eden od nas].
Tribuna na kateri sem sedela je bila vidno deljena na polčasa.
Kot tudi naš igralski kader.
Ki je, vidno pozabil, igrat celo tekmo.
Prvi polčas…dajmo si priznat. Velik aplavz, veliko borbe in garanja.
Drugi polčas…to ni bilo nič. Ne nič, nič od nič to ni bilo.
Drugače pa je bila tekma s strani nevtralnega navijača pestra, dinamična.
Meli smo kaj videt, meli smo za kaj švicat.
Se živcirat, a tudi pohvalit, kričat, ploskat, se jezit.
Toliko emocij na enem samem kupu.
Toliko ene energije v eni sami zgodbi.
In če nas je tribuna žalila in sem poslušala otroke govorit tako zelo grde besede…sem se zavedala…da ne morem nič spremenit, da bi ljudje razumeli.
Bila je težka in zahtevna tekma in marsikdo je remi pred tekmo zagotovo podpisal.
Dejstvo tudi, da je pred obema ekipama četrtek usode.
A če smo pošteni…bali smo se prijatelja s severa.
Ki so ga domačini označili za sodnika, ki sodi za nas.
Mene pa je v vseh okvirih presenetil.
Nisem videla počasnih posnetkov, tudi tekme nisem zavrtela doma, saj sem nekaj čez polnoči šele stopila skozi vrata doma.
Niti nisem brala komentarjev in se jim bom tudi tokrat probala ognit.
Pogledala bom video, vse štiri gole.
Veselila sem se z ekipo ob prvem golu, ki je bil cela mučka s strani sodnikov in še bolj z drugim, ki ga je Damjan močno prigaral.
In ko se bil drugič polčas končan z izenačenjem…ja, jaz sem bila ful jezna.
Ker so eni krediti že odplačani, ker se ene stvari ne spremenijo, ker ene misli ostajajo nedokončane.
Domžalčani so izredno prijazni gostitelji.
Hot dog za dva eura pa je dober in poceni.
Še kokice so nama ponujali.
A smo ob šanku našli odgovor zakaj minule tekme nismo dobili.
Zaradi ene same poteze, zaradi samo enega razmišljanja, zaradi samo enega čisto majhnega podcenjevanja, zaradi ene same ideje.
Ki je padla…na most za stadionom, ki je zaprt in je obvoz živa komedija.
A ko je bilo tekme konec, ko sem nehala pizdit na ves svet, ki nič ni kriv…
Sem rekla vse z razlogom.
Da se v ključnem trenutku nisem spomnila svojega pina na telefonu, da v enem trenutku nisem razumela besed ljudi, da v enem trenutku nisem ustavila konje in preprosto rekla ok, ker sem se zavedala, da če se jaz jezim in sekiram, ne bo čisto nič drugače.
Da si vse jemljem k srcu in preveč osebno, je jasno.
Vem pa tudi, da želim biti sprememba, ki jo želim videti v svetu.
Rada bi bila nekomu luč na koncu tunela.
Rada bi pomagala ljudem, ki ne morejo sami.
Ki se zavedajo kako mali smo in kako malo moči imamo.
V minulem večeru sem se zavedala, da eni ne razumejo, da je Nekdo večji nad nami in njemu bomo morali poravnat račune in nikomur drugemu.
Da me lahko svet tolče, razbija, sesuva, me žali…
Ne grem nikamor.
Če obstaja ena mala bilka vijolice, ki spreminja…bo spremenila.
Ta 2:2 je postal samo zgodba, da se je treba več borit, več garat, se naučit, spoštovat. Ustavit.
Želeti si.
Pogledat širše.
A sem vesela. Da se je toliko stvari spremenilo na boljše in boljše in boljše.
Hvala za pozdrave. Za to, da ta ideja raste, raste in se spreminja.
A preden končam ta vidno predolg blog.
Dve malenkosti.
Lepe misli in želje pošiljam enemu čudovitemu gospodu, ki ga v teh dneh pogrešam na tekmah, vedno nasmejanega in čudovitega. Gospod B., z mislimi smo z vami, vas imamo radi in kot sem povedala gospe B., skupaj nam bo uspelo.
In druga, nič manj pomembna, ker je isto vezana na naša življenja.
VIJOL’ČNA KRI ZA VSE LJUDI.
5.SEPTEMBER 2016.
Pomembno je, da veste, da začnemo ob 8.00 in končamo ob 14.00!!!
Tudi krvodajalski bus pride, na katerem pa kri ne bo mogoče darovati.
Darilo bo tudi letos, tudi nogometaš kakšen bo zagotovo prišel, pa na VIP-u papica, pa vse skupaj.
Skupno petič se bomo družili, a pod moje okrilje prihaja četrtič.
Zelo sem ponosna na akcijo, s katero navijači nogometnega kluba Maribor pokažemo našo najlepšo in najbolj plemenito plat.
Bodite z nami. Če ne morete bit z nami, delite novico naprej.
Povejte ljudem, delite z njimi to plemenito dejanje.
Za vse informacije…veste kje me najdete.
Če ne prej…v četrtek se dobimo Doma.
Dom prvakov nas rabi zelo močno.
Pridite ploskat, navijat, ljubit svoj klub in izrazit neizmerno podporo, ki jo potrebuje.
Skupaj smo prišli v Ligo prvakov.
Nimamo mej, ker verjamemo.
Verjeti.
Verjemite, več kot si lahko mislite, da je mogoče.
Rada vas ima.
Dobro jutro, ponočnjaki.
Lahko noč, zaspanci.
Hvala vsem tistim, ki ne razumete.
Rada vas ima.
MalaMo. :
Foto: Dejan Laketić