Včasih je korak težek, nogo ustavlja tihi zvok reza, roka kot v vetru išče zavetje. Včasih je jutro megleno in iščeš svetlobo skozi sivino jesenske noči.
Včasih te jasnina kot bomba trofi v obraz in se prikrade v kosti kot začarana misel.
Včasih pride, da mine. Včasih se zdi, da bi si želel, da je trenutek večen. A zmeraj, ampak zmeraj je prav, da si hvaležen. Ker si imel včeraj. Ker imaš danes. Ker si tu, točno tu kjer si.
Me bereš? Me vidiš? Imaš roke, ki lahko premikajo te misli? Srce, ki čuti noro zgodbo. Zgodbo, ki je v resnici ena pravljica. Nagrada za garanje. Obliž za bolečine. Poklon za odpovedovanje.
In čeprav ni šlo brez novih aplikacij in obrazov skritih za maskami, je včerajšnja tekma v dvorani, ki diši po nedefinirani prenovi določenih delov, postala krasna kulisa sredinega večera.
Čudovita publika, nasmejana, zagnana. Pero na vrhu prestola z glasom, ki sliši še daleč po Sloveniji, po novem trije neuničljivi in pol še Mojca…bila je bobnarska rapsodija.
Nihče ni odnehal, zato tudi ekipa preprosto ni mogla odnehat. Glas in želja, moč in neizmerna neuničljivost sta jih ponesla še do ene zmage v sezoni, še do ene štenge do uspeha. Še do enega prelomnega trenutka. Še naprej.
Ni zmeraj lahko. Ni zmeraj popolno. Ni zmeraj najboljše. Važno pa je, da je nagrajena ljubezen. Spoštovanje.
Z obeh strani je bilo videti neizmerno simpatijo do igre in pripadnost vsaki točki.
Želimo si lahko, da še naprej vztraja ta lava v poplavi številk, ki brzijo skozi neizprosen čas, ki težko prenaša napačen korak, preveliko moč in premajhno veličino.
Drvimo skozi brzice jesenskih meglic, iščemo sončne žarke v steklenicah modrosti. Da bi ostali. Da bi lahko bili. Da bi lahko objeli. Da bi ponosno stopili naprej. Iz množice. Ker verjamemo.
Ker smo skupaj. Ker se imamo radi. Ker je lepo, ker je svet tako krasen. Ker je življenje eno. Ker ga morda za ovinkom ni več.
Blizu dvorane Tabor stoji svečka, ki nas opominja, da je prav, da smo hvaležni. Da odpuščamo ljudem, ki v žalosti in nemilosti ne razumejo.
Naj nas ta svečka spomni, da smo danes tukaj, da smo skupaj.
Da ni pomembno koliko, ampak za koga. Da ni pomembna številka, ampak ime. Da ni pomembno zmeraj zmagati. Ampak da je pomembno, da smo se imeli lepo. In da smo dali čisto vse kar smo zmogli.
Poklon vsem navijačem za neizmerno kuliso, Da Noi in babici za šmorn in vsem, ki ste prišli skozi 59-tko in pokazali svojo veliko srčnost. Kako lepo je, ker ste.
Bravo ekipa. Veličina se vidi takrat ko se ugasnejo vse luči.
Do sobote…ostanite hrabri. Miški. Mucki. Heroji mesta.
Rada vas ima.
Rada med izjemnimi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić