Poljub zmage

Trenutek se ustavi. Prvič. Drugič. Krik sreče. Ognjen Mudrinski. Publika nori.

Naj že mine. Minuta po minuti. Podaljšek, ki se vleče v sekunde. Mamo to.
Konec je. Konec je! Pa so rekli, da bi rekli, ker govorijo, da ne govorijo, ker premalo govorijo in so spregovorili. Z dejanji.

Ničesar niso rekli. Le obljubili. Strnili vrste.

Poškodb ni videt konca. Kritik šele. Ampak ta ekipa je pokazala karakter. Pokazala je, da zmore. Da potrebuje čas. Minute. In da potrebuje samo kanček sreče. Da potrebuje tisti trenutek, ki se zgodi kot iz učbenika. Ali pa preprosto na učbenik pozabi nekdo drug.

Težko je. Nasprotnik je zahteven. Prvi na lestvici. Močan. Ve kaj želi in ve kaj po prihaja.

Ko odhaja…ga moči le dež in iskreno priznanje…vijolice so bile močnejše. Zmaga zaslužena.

Srčni aplavzi in poklon za predstavo.

Bravo vsi. Ker tokrat je tisto spredaj na grbu premagalo vse. Mi smo skupaj res eno. Ne razumejo. A sodijo. Radi bi prišli za par trenutkov slave na vrh sveta. Da pokažejo kdo nismo. Ko pa vendarle smo. Potrebovali so čas. Ga dobili. In ga še bodo dobili.

Sezona bo zahtevna. Dolga in naporna. Učimo se vsi in situacija nam je malo tuja. Navajeni smo drugačnih zgodb, a s ponosom sprejemamo novo. Življenje ni pravljica. In včasih moraš skozi temo da prideš na svetlobo.

Reflektorjev. Ki gorijo le zate. Za tvoje minute. Za tvoj trenutek. Za tisto moč. Zate. Ker si, da boš in ker si, boš ostal.

Bilo je lepo.

Čeprav so prišli še enkrat eni znova, pa jih nismo razumeli. Eni preprosto ne spadajo na svoja mesta. Ampak tudi to se enkrat postavi na svoje mesto. Vsakemu svoje. Prej ko prideš do tega spoznanja, bolje ti je.

Nisem človek škandaloznih naslovov in obsedenosti s kliki. Nisem človek, ki bi obsedeno iskala željo po pompoznosti.

Obožujem svoj klub in stojim za svojimi dejanji. Ponosna sem na vse kar sem v življenju dosegla in to je šele začetek. Imam trenutke ko se zlomim in zato vem kako težko je spet lepit koščke skupaj.

Vedno ko že mislim, da sem premagala vse, se pojavi nekaj novega, ki mi pokaže da zmorem še več.

Mogoče zato to ekipo še toliko bolj čutim, ker vem da je velikokrat treba znova začeti. Da se včasih moraš resetirat od vsega, da lahko postaneš drugačen in da je koža vedno bolj trda.

Trudim se vse razumet. Tudi to, da so tipke hitrejše kot pamet. A eno nikoli ne bom sprejela. Da ljudi sodite po tem, ker jih ne poznate. In nikoli ne bom razumela kako več obrazni so ljudje ko se gre za njihovih pet minut. Kaj pa ostali čas?

A naj končam s tem, da morda je zjutraj po zmagi res deževalo. Da se je morda zdelo, da se ne bo končalo. A ko vidim zunaj sonce se zavedam, da bo kmalu še vse dobro. In veselim se novih zgodb.

Če obupam, kaj potem ostane tistim, ki sem jim edino upanje?

Rada vas ima.

S skromnostjo.

MalaMo. :*