Na koncu dneva sem samo jaz. In ko zjutraj stopam s preglasnimi koraki po poti odgovorov mi je jasno, da svetu nikoli ne boš mogel ugoditi tako kot bi si želela.
Včeraj sem, zelo ironično, ostala brez pravih besed. Ob koncu tekme sem pogledala dol in šlo mi je na jok. Ne zaradi njih toliko kot zaradi tekme same.
Tako lepo jih je bilo gledat, pa smo to videli le redki. Saj ne da smo pomembni, samo čar igre moraš videt v veličini človeka, ki se bori, da bi dosegel svoj cilj.
Če zamenjaš očala, če zamenjaš pogled pač svojih igralcev in vodstva ne boš zmerjal, še manj pa drugega navijača, ki misli drugače kot ti. Čeprav smo vsak na svoji strani pa se mi zdi, da smo lahko povezani samo tako, da skupaj verjamemo. Tudi če dobimo dva gola in nam en dani ne prinese polfinala pokala.
Če pogledamo nazaj, ostajajo samo če-ji, ki bolijo. Žoga ne gre v mrežo in tisti krik s tribune pred mojstrovino gostujočega kapetana je pokazal, kako ti življenje hitro stisne focn. Ki te zaboli v dno duše.
Po vsaki tekmi nečesa nimamo kaj bi rabili, po vsaki tekmi nekoga naganjate, po vsaki tekmi je nekdo zanič, treba ga je zažgat na grmadi. Poudarek bom dala na naganjate. Ljudem preprosto nič ni prav. Ne lepa igra, ker to ni. Ne fauli, da se rešiš, ne krivica, ki se dogaja. Ne nedosojeni kartoni, čeprav se igralca pol v bolnico pelje. Karkoli se zgodi. Nič ni vredu. Čisto nič ni vredu in vse je samo še slabo in najslabše.
Zadnje dni in tudi prihodnje dni me čakajo hude bitke zaradi resnice s katero številni preprosto ne bodo mogli živeti, čeprav sem jo že večkrat napisala, samo ljudje pač ne berejo. Pa tudi če berejo ali slišijo, slišijo nekaj, kar sami jemljejo za resnico.
Zato bom včerajšnjo tekmo vzela kot opomin. Da dobro ni nujno dobro, da mraz ni nujno mrzel, da bitka ni izgubljena do zadnje sekunde in če kaj, sem se naučila, da življenje preprosto vse vrne. In to ne pomeni da samo dobro.
Vem da se je težko pogledat v ogledalo in bit iskren sam do sebe. Lažje je pač sedet pred tv, ker je tak fajn toplo in na spletu komentirat. Tudi ni težko s pivom v roki pametovat kako se naj igra v Ljudskem vrtu nogomet. Še včeraj so naganjani kapetana, g. Zahoviča in vse po spisku, a zdaj bi imeli vse nazaj pa še golman, ki je postal golman, v resnici ni dober golman, ker v resnici mi sploh nimamo golmana.
Da se v navalu čustev dobivajo kartonu pa res ni nič nenavadnega. Vsi smo kdaj naredili kakšno neumno dejanje, samo srečni pa smo lahko, da se ga drugi pač več ne spominjajo. Na kocki je bilo polfinale in strasti se umirijo. Zastor pade.
Težko bomo povezani, če ne bomo držali skupaj, kupovanje kart za vlak in žaljenje vseh po vrsti pa nas samo vodi tja kjer je trenutno naša država.
Vedno bolj opažam, da ljudi pač pečejo ene stvari in razumem, da je glava prevelika da bi šla polek, samo prosim, lepo prosim, da nekateri izklopijo splet in gredo na friški luft.
Mogoče bi to bila edina prava rešitev. Al pa da bi jim kaki cigl na glavo kje padel. Ne da jih poškoduje. Ampak da jih spametuje.
Vem, da nas čaka težka pot. Mladi fantje rabijo svoj čas. Stara garda se res trudi in dajte jim priložnost, da bodo dobri. Ker bodo dobri. In ker so dobri. Le nekje se je izgubila tista sekunda, da bi bil pač eden več.
Mogoče pa je le počasi čas za slovo utrinkov vijolice. Nekje se tudi moja meja…konča.
Srčnost bo z mano do konca. Stokrat sem rekla da me nihče nikoli ne bo zlomil. Pa v resnici me ni. Samo vsako srce nekje pride do točke ko ve kje je konec.
Po zadnji tekmi tega leta bom z bloganjem tako tudi uradno končala.
Naj bo leto 2022 nov začetek za vse nas.
Rada vas ima.
Vijol’čna, ker ji je v srcu. ?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić