Select Page

Najprej bi rada čestitala vijol’čni barki, da je prispela v pristan. Zadnji krog je za nami. A pokal ni ostal pri nas.

Poraz boli ko pes. In ne zdi se mi prav. Ne bo se mi zdelo prav. In ne prepričujte me o bla bla bla in bla bla bla.

Ponosna sem na te pubece. Od prvega do zadnjega. Kak težko je bilo. Kak so vas že vsi odpisali. Kako so se vam vsi smejali, da še Evrope ne bo. Da kaki zanič igralci ste. Debeli. Nesposobni. Pojma nimate. Kaj te špilate za vijol’čni klub, so se spraševali.

Vi pa se prišli v 36. krog in se borili za naslov državnega prvaka. In zaradi meni vedno izjemno zanimivega pravila medsebojnih tekem je pokal odšel v Prekmurje.

63 točk je bilo namreč dovolj za naslov. Izračune in preračunavanje in če-je prepuščam drugim.

Jaz bi samo rada rekla da hvala, ker smo lahko bili spet skupaj na tribuni. Da smo bili po različnih sektorjih in se iskali, a bili skupaj. Hvala, ker smo lahko bili skupaj, hvala, ker sem lahko zraven Tadeja spet sedela. Hvala, ker sem videla toliko izjemnih prijateljev, tako lepo vas je bilo videti.

Hvala tudi vsem moškim, ki ne vidijo dobro na wc-jih, pa tudi tistim pogumnim mladcem, ki so mišice nastavljali nasprotnikom na tribuni. Ob porazu so pokazali koliko jih imajo.

Hvala tudi tistemu, ki je našel mojo masko. Upam, da mu bo dobro služila.
In potem še tisti najlepši hvala večera. Jasmin Handanović. Koliko izjemnosti v enem samem človeku.

Koliko ljubezni, znanja, spoštovanja. Hvala. Za vse trenutke, za vso prijaznost, hvala za vso srčnost. Si vzor številnim ljudem širom sveta in želim si, da bo tvoja nova pot še naprej naša pot v drugačni obliki. Bilo mi je v čast in hvala iz srca. Ostani zdrav in naj se ti vrne vse dobro, kar si naredil za nas.

Bil je drugačen večer. Na trenutke malo mazohističen.

Hvala vsem, ki ste navijali. Tako lepo je bilo slišati navijaško pesem, aplavz, glasove pristnih in veselih ljudi. Hvala, ker ste prišli. Ne ločim vas po zdravstvenem stanju. Za mene ste vsi moji prijatelji. In vedno boste.

Žalostna pa ostajam. In ne sprejemam nekih izgovorov. Ne sprejemam besede »nismo« in sprejemam samo dejstvo, da se vse zgodi z razlogom.
Samo to dajem kot tolažbo.

Kajti po tekmi sem videla, da se je sezona končala točno tako kot je bila pravzaprav cela. Na severu nas je bilo nekaj malega. Nič kaj več, kot celo sezono. Na srečo tudi nekaj tistih, ki ste moja zvesta srčna roka že leta in leta.

Trije smo na koncu ostali. Potem pa sem šla…pa saj se bomo še videli. Ker vem, da bi čakanje trajalo predolgo.

Pustite mi biti razočarana, pustite mi, da bom morda na trenutek malo hudobna, pustite mi, da se z določenimi stvarmi ne bom strinjala.

Dala sem vse od sebe. Res sem dala. Verjemite mi, ni bilo zmeraj lahko. V živo sem videla tekme, ki so bile težke in pretežke. Pa sem bila vedno ponosna na pubece. Zmeraj bom ponosna. To je moja vijol’čna familija. V tej sezoni smo odkrili nove talente in tako hvaležna sem, da sem gledala ogromno dobrega nogometa.

Nihče jim ne more očitat ne borbe in prodane tekme in ne vem kaj vse. Ker so grizli. Res so grizli. Dali ste vse kar ste lahko. Določeni mlini na veter so zmeraj polek, a ne smejo bit izgovor.

Včasih moraš imet nekaj več. Pa nismo imeli.
Ničesar si nimate za očitat. In hvala, ker se do konca niste predali.

Vsem, ki se poslavljate od svetega dresa želim vse dobro na novi življenjski poti. Vas bom spremljala in upam, da boste srečni karkoli že boste počeli.

Ostali pa se vidimo v novi sezoni. Smo se pa ja nekaj naučili. In vsaka šola nekaj stane. Porazi pa so nas zmeraj več naučili kot zmage.

In če se kaj ni spremenilo na tribuni…ja, točno tako je ostalo, kot je bilo. Samo da bi vsaj lahko dobili vodo…ampak saj razumemo. Virus je.
Rada bi se zahvalila vsem za vse. Ostalo pa v blogu ob koncu sezone. Čas je, da grem počasi spat.

Hvala, ker imam najboljši klub na svetu. Nov dan je pred vrati. Nikoli vas ne bom imela rada manj. Lovorike bodo še prišle. Naši spomini pa so večni. V čast mi je, da vas poznam. V čast mi je, da smo skupaj preživeli 28 tekem prvenstva in dve pokalni.

Nora sezona je pri koncu. Včasih je nekaj tako blizu, pa je vendarle predaleč.

A pogumno in srčno bomo skupaj pisali še čudovite zgodbe. In veselim se, da bomo spet skupaj.

Rada vas ima.

Z vijol’čno krvjo.

MalaMo. :*