Korak vlaka

Tihi korak. Nežno odprem vrata. Stopnica po stopnici. Glasovi veselja. Pesem.

Nasmehnem se. Robi, ta je za te, si rečem.

Rokov. Ki je odločil. Ki je spremenil. Blaž, ki je spregovoril. Trener, ki je pojasnil.

Navijači, ki so učili. Novi prijatelji, ki so me osrečili. Fant s Primorske, ki se mi je nasmehnil.

Izjemen navijač, ki me vedno znova pohvali, ko sama sebe pozabim pohvalit.

Gospa, ki uči sojenje.

In novinar, ki ne vidi. Kar niti ni tak slabo.

Sonce, ki zahaja. Navijači, ki se selijo. Žvižgi, ki ne vidijo.

Vlak, ki se poslavlja. Aplavz, ki je tišina. Krik, ki je obljuba.

Smeh, ki je sreča. Utrinek, ki je spomin.

Pizza, ki je večerja. Veter, ki je burja. Kapa, ki je toplota.

Življenje, ki je nogomet. Strast, ki je obljuba.

Ljubezen, ki je večna. Zahvala, ki naj ne mine. Hvaležnost, ki ostaja. Želja, ki se veča. Resnost, ki je garanje.

Mir, ki je zagon. Čestitka, ki je nagrada. Gol, ki je poklon.

Draga Sežana, lepa si. In hvala ti.

Kmalu se vrnem. Zagotovo kdaj kot turist. Ker prijaznost nosi tvoje ime.

Rada vas ima.

Pomirjena.
MalaMo. :*