Zlata domžalska

Ko smo odhajali iz Domžal in se odločali, ali gremo še v Velenje na tekmo Rudarja z Bežigradom, nismo vedeli, da bomo na poti iz Velenja skakali od veselja. Še več. Zamudili gol, ki je v Velenju padel nekaj trenutkov po tem, ko smo se odločili, da se ognemo gužvi in gremo par minut prej s tekme.

Tekma se je ob jezeru končala brez zmagovalca.
V Domžalah?
Tudi.

Prvič v življenju sem doživela dve prvenstveni tekmi v enem dnevu.
Na prvi smo imeli kaj videt. Na drugi pa…čudež, pa še tega nismo videli.

Ko smo malo pred 15h sparkirali, je par minut kasneje škropilo, oblaki pa taki, da bo se ja vsipalo ko noro.
Večino tekme je bilo hladno, pihalo je, zadnje minute pa je tak sonce sijalo, kot da bi kazalo na upanje, ki smo ga imeli in čakali do konca.

Začeli smo vrhunsko, žoga pa ni šla v gol. Kot da bi bila to celotna zgodba te tekme.
In pol tisti gol. Domžal, ki so puščale ogromno prostora, hkrati pa so igrali disciplinirano in z igralci, ki so pred dnevi čudežno manjkali proti vrtnicam.

Moč Domžal ni prišla do izraza, mi pa smo se matrali in matrali. Štanga. Mimo gola. Pa njihov golman, ki je v drugem polčasu prišel na žmah. In pol tisti gol za izenačenje. Ne me vprašat kdo ga je dal, kaj se je zgodilo. Vsi smo se samo drli. In fantje proti sredini.

Ker je ta isti golman dvakrat ležal lep čas, pa še menjave…tak da je bilo podaljška 6 minut.
Dovolj časa, ki pa je na tej tekmi tak hitrostno hitro šel, da se mi je zdelo, da nekdo premika uro naprej.

Tekma se je končala z remijem, mi pa ne vem če smo bili ravno ful jezni. Seveda smo si želeli zmago in jo pričakovali. Ampak fantje so se trgali po igrišču, borili. Na trenutke so bili zgubljeni, a niti sekundo se niso predali. Kljub vsemu kar se je dogajalo, so vedeli kaj jim je naloga.

Pa še prijatelj severa tokrat ni bil slab. Presenečeno je dejansko bil boljši kot ponavadi.
Vendar je bilo na tej specialni tekmi 32. kroga, kjer sem povedala, da se bo odločilo prvaka (in ja, se konkretno zmotila), pazite in pišite…baje…tako pravijo…2500 gledalcev.

Tribuna je bila praktično polna, navijačev Maribora pa zelo lepa številka. Ne pozabimo, da se je tekma zgodila ob 16.00 in to v sredo!
Zanimiva je bila spet učna ura kako se mora sodit, kako se ne sodi in kako se petelini, čeprav nisi petelin, čeprav si bil včasih malo bolj pa si zdaj malo manj v obsegu in to vendarle ni jezik. Spoštovanje, samo spoštovanje! Še vedno trdim da obleka ne naredi nujno človeka, ampak moškega…uf, moškega pa še zmeraj naredi dres. 😉

Domžale so vseeno prijazen gostitelj, na pressu je bilo sicer bolj mirno, za mano dva Angleža, ki žal nisem mogla razbrat zakaj sta tam sploh bila, je bilo pa luštno, ko sta za Violami ponovila Maribor-Šampion.

Nekak sem pričakovala bolj mirno tekmo in sem jo kot tako tudi vzela, pol pa sem se zadnje minute tak tresla, kot da je vuni minus, jaz pa v tanki vetrovki tam skačem.
Na poti domov smo potrdili odhod v Velenje in ja, vse ostalo sem vam tak že povedala.

Hvaležna se po avtu drla, da je Bog dober…in smo šli…domov.
Zgodba, ki se je začela cca. 13 in nekaj minut, končala pa nekje okoli petnajst minut pred 23h je bila še enkrat znova zelo zabavna, poučna, s keksi v ta zadnji in super družbo. Tudi če je kdo zamudil, smo ga bili na koncu vendarle veseli. Če je pa faca.

Dva za vsako po eno je tako končana.
Še vedno smo za Bežigradom samo točko zadaj. Derbi se bliža. Čez manj kot 10 dni ga bomo dočakali. Stadion bo razprodan kot bi mignil, zato ne čakajte na zadnji dan, ker boste prepozni. Ne pozabite, da lahko karte kupite tudi preko spleta in za to ne rabite mene.

Se vidimo v soboto v Krškem.
Nasmejte in se in predvsem…verjemite, prosite in vztrajajte.

Rada vas ima.
Ona, ki je tak hvaležna dobrim ljudem.
MalaMo. :*