Ne zgodi se vsak dan, da si lahko dvigalo na poti domov delim s strelcem enega od golov krasnega večera v Ljudskem vrtu. Ki je bil res fajn. Fajn je bilo gledat to mladost, to zagnanost, to borbo.
Hvala Marko, hvala Danijel. Hvala celotna ekipa. Hvala publika. Hvala deklinam na sektorju. Hvala prijateljem za družbo.
Hvala vsem za krasne pogovore pred tekmo.
Hvala za čudovito navijanje izjemne družine ob prihodu nogometašev na igrišče. To je zagotovo dosti pomagalo. Hvala točno tema krasnima otrokoma za čudovito igro še po tekmi.
Ljudski vrt zna nagradit male junake.
Hvala, ker ste prišli v toti hici. Hvala. Ker ste se borili v toti hici. Hvala VAR, ker si gole priznal, hvala igralcem za številne šanse.
Hvala Tabor Sežani za krasno borbo in izjemna pohvala golmanu za branjenje nemogočega.
Hvala vsem po tekmi za to, ker se zdi, da brez vas svet ne bi bil takšen kot je.
In hvala sosedu iz dvigala. To je bilo srečanje, ki ga nikoli ne bom pozabila.
Kratka bom. Ker sem srečna. Te pa srečna včasih ful bluzim, načeloma pa sem ful srečna več tiho kot govorim. Tudi to se zgodi. Da, meni. Kdo bi si mislil.
Uživajte v sladkostih zaslužene zmage. Lepo je bilo. In prosim držite se tega, kar piše na zadnji fotografiji.
In tudi tokrat: Vijol’čna kri za vse ljudi. Ponedeljek in torek smo skupaj. 6. in 7. september 2021. Kmalu sporočim kdaj naročanje in vse podrobnosti. Kot zmeraj. Bodite na naših koledarjih. Desetič bomo skupaj. Ponosna in hvaležna.
Drugi teden bo blog drugačen in poseben.
Vstajam ob petih, če bi kdo rad videl sončni vzhod.
Rada vas imam.
Prijazna soseda.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić