Uf, 12 ur po tekmi je še vedno vse v meni kot ono mleko, ko se kuha in piska vun iz tistega piskra.
Blesavo je to bilo. To je bilo včeraj tak noro, da bi takšen scenarij težko napisal še najboljši ameriški scenarist.
Uf, pa pričaraj taki dež, če ti rata. Nop. In ne, nikomur ga ne privoščimo.
Že mariborski dan je bil zelo razgiban, potem pa sva na poti od vstopnic do stadiona doživela en mini tuš, ki v resnici sploh ni bil dež po tem kaj se je zgodilo malo kasneje.
Tadeja sem prosila, da greva visoko. Vem namreč kak je, če v Celju bolj spodaj sediš in vem kaki znaš pol domov prit.
In je lilo. Kak je lilo in ni nehalo lit. Tiste strele so bile parkrat hujše kot nekaj juter nazaj na Piramidi in vprašanja o vaterpolu niso bila samo na mestu, bila so zelo realna.
Ko je nogometaš Celja vsekal po žogi pa ta preprosto ni hotela nikamor it. In tak se je začelo.
Tudi tekma ni mogla it dalje in se je v tretji minuti prekinila.
Dež je imel svoj dan in zdelo se je, da bomo šli domov pa bomo drugič spet malo prišli. Po tem kak so fantje dobesedno leteli po travi in to na riti, to ni bila napoved za nič dobrega.
Pa se je umirilo in sodniki so tekmo premaknili na 21h in ja, spet se vlilo malo pred tem drugim začetkom.
Resno, smo si mislili vsi, ki smo še par minut nazaj ploskali sodnikom, ki so z žogo probavali teren in videti je bilo, da tekma bo.
In ja, tekma je bila in tekma se je nadaljevala.
Ne s takimi pljuski kot ob piranski obali, ampak vsaj nekam so prišli s to žogo in zdelo se je, da se to ne bo dobro končalo.
Na drugi strani smo dobili dva gola in ja, nič jim nisi mogel očitat, saj so se borili kot levi sredi totega nekega drugačne podnebja.
In pol je padel. Gal je zabil tisti gol pred koncem prvega polčasa in tako velikega upanja že dolgo nisem videla pred krasno publiko na celjskem stadionu in mariborskimi navijači, ki so z vso vnemo, željo in energijo navijali za te zlate in borbene pubece.
V drugem polčasu pa so naredili, kar je verjetno redkokdo sploh verjel. Nino, pol pa še Ilija in tekma je bila po sedmih minutah podaljška naša. No ja, pa nisem še končala.
Vmes se je zgodilo nekaj, kar smo si po svoje želeli, pa vendarle si nismo želeli, čeprav je fajn, da se je zgodilo.
Zgodil se je VAR. In to, ko je Miki leto proti tisti žogi za Ažbetom in jo rešo pred golovo črto. Vmes ko sem se jaz drla kaki car je, je gospod sodnik zapiskal penal. Seveda, penal ja. Roka, rdeči karton in ne vem kaj vse je krilil sodnik, na koncu pa se odločil pogledat kaj se je dejansko zgodilo.
In preklical svoje odločitve. Ne vem kaj vse je prišlo iz mojih ust, vem samo da mi je šlo na jok in bogo Tadejevo roko sem tak cotala, da sem se danes zjutraj spraševala če ga kaj boli, ker sem na ta dogodek čisto pozabila.
In tako smo zmagali. Ti mladi, zagnani in garaški fantje so v tem res težkem večeru, ko nisi vedo al bo žoga sploh kam šla al in kaj se bo zgodilo, zmagali. In to zmago, v tem prvem krogu nove sezone so si zaslužili z vsem kar so imeli.
Ker so se borili do zadnje sekunde tistih sedmih minut podaljška, ker so se borili za ta klub, ker so pokazali željo, voljo in predvsem so pokazali, da jih lahko anonimneži na spletu raztrgajo, ampak oni imajo zadaj na dresu svoj priimek. Ki ga dajejo za grb spredaj in ki premore toliko ljubezni in spoštovanja.
Bravo ekipa, bravo trener, bravo vsi. Bravo in hvala vsem, ker sem si lahko ogleda to tekmo v živo. Vsem, ki ste mi to omogočili.
Hvala za polnočno pico in hvala, ker sem lahko na gostovanju spet bila s Tadejem. Pojma nimate koliko mi je pomenilo, da sem lahko svoje vijol’čno srce na tribuni spet nekje izven Maribora delila z njim.
Tega ne bom tak hitro pozabila in ostalo mi bo v srcu do konca življenja.
Ko sem na tiskovni sedela v zadnji vrsti in poslušala izjave, sem se hvaležno zahvalila za vse, kar imamo.
Dokler imamo eden drugega in zdravje, imamo vse. Ne pozabite tega, ko vas pot ponese spet kam drugam.
Rada vas ima.
Še vedno pod vtisi.
MalaMo. :*
P.s. Fantje s tribuni za nami. Drugič pa gremo vsi na pivo. Je kak je.