Kaki čudovit dan je danes. In ko te sonček zbudi, ko že ob dvanajstih bašeš najboljši Stork sladoled v svojo veselo dušo, si privoščiš mačke z najboljšima deklinama, potem pa pristaneš v Domu prvakov na prijateljski tekmi…veš da je res krasen dan.
Na tribuni smo sicer pol tekme res imeli šajni hepi pipl hani, samo bilo je tak fajn. Res fajn.
Uživala sem ob tem sproščenem vzdušju, znanci in kolegi, gol zamudiš, ker prcaš prijateljico pred sabo, poješ kaj sladkega, pozdraviš prijatelje, se nasmeješ enemu krasnemu prvošolčku…pol pa še tisti Marcosov gol, ki ga bom pogledala v posnetku…skratka…fajn.
Iskreno sem vesela novih obrazov, ki jih še nikoli nisem videla igrat, pa tudi tistih, ki sem jih pogrešala na igrišču.
Prekrasna je novica, da imajo mladi neizmerno motivacijo, energijo in zagnanost.
Danes sem na igrišču videla dva, o katerim sem prepričana da bomo še dosti slišali, zelo pa me je navdušil fant, ki ima na dresu dve enaki številki.
Lepo je bilo videt številne akcije in zelo mi je žal, ker nismo videli še več golov, po domiselnih akcijah, ki smo jim bili priče.
Vesela sem, da je marsikdo nazaj, ki sem ga pogrešala in srčno upam, da bodo v bližnji prihodnosti dobili več priložnosti reprezentanti na državni ravni, ki so naše veliko bogastvo in čeprav danes nisem gledala državne nogometne izbrane vrste, iskreno upam, da ni bilo to kar je v moji, vedno polni glavi, polni domišljije.
A lepo je prit domov, na ta krasen stadion, na katerem je marsikateri otrok dočakal svojo prvo tekmo, svojo prvo srečanje z vijol’čnimi bojevniki.
Vesela sem, ker nekateri tako pridno vztrajate za fotografije s svojimi idoli, tudi ko se meni mudi na golaž in pizzo.
Hvala vsem za čudovit in krasen dan, hvala vsem za nove priložnosti, hvala vsem, ki verjamete vame, vsem, ki sprejemate moje never ending govorjenje, hvala vsem, ki me čutite, ki poslušate moje še vedno ne napisane romane…hvala, ker mi dajete možnost biti dobra, predana in iz mene spravljate najboljše v meni. Hvala, ker sem lahko navijačica, ker lahko še enkrat znova iščem nov krvodajalski datum, hvala, ker v meni najdete nekaj, kar še sama nisem našla.
Bila je krasna sobota, sobota, ki je mogoče čisto običajna, na današnji dan pred 29. leti pa sem dobila naziv teta. Hvala. Vse najboljše, moj najljubši nečak.
Do goriške zgodbe…ali v živo ali pa na kavču…kakorkoli bo namenjeno. Vmes pa…mogoče uspem prit pozdravit meni ljube rokometaše.
Kdo ve kaj prinese nov teden in kaj se vmes vse še zgodi.
Verjamem v čudež, verjamem v nemogoče. In vsak dan sem hvaležna za čisto vsako priložnost, za vsako možnost in za vsak nov dan.
Dragi prijatelji, hvala za obisk, lep večer in lahko noč.
Rada vas ima.
Huda mravljica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić