Select Page

Včasih ne potrebuješ besed, ko vidiš kako zloben je ta svet.

Včasih ne rabiš kričat in ljudem dopovedovat, da si dober, pošten in prijazen. Da si deloven, zagnan in izjemen.

Stopiš na igrišče. Kapetan si. Daš dva gola. Z enim ti pomaga Rudi. In zmagaš.

Aleks je imel večer, ki upam da se ga bo spominjal do konca svojih dni. In to z ekipo v kateri ni bilo slabega igralca.

Ekipi, ki je garala, delala, norela in premagale tokrat nemočne Domžale, ki so kapetana z rdečim karton izgubile že v prvem polčasu.

Zahtevna tekma, kjer smo gol tudi prejeli, je bila odločena že v prvem polčasu, ki je od drugega seveda tudi izstopal, a razen par nesrečnih navijačev, ki se ne marajo, sovražijo in podobno, ni bilo hujšega.

Bil je to večer, ko so vijolice preprosto blestele. Če kaj, so se naučili številne priimke povezat s številkami, in če kaj so se naučili, da ko slečejo dres, imajo čudovit obraz, nasmeh garaškega bojevnika.

Ko je večina zapustila tekmo, so Viole šele prav postale ogrete. Pele so in pele. In dalje pele in pele, dokler se nogometaši niso vrnili na igrišče in jim zaploskali za energijo, za vzpodbudo.

Za moč. Najmanj 20 minut krasne kulise ob čudoviti novi tribuni, nekateri igralci pa so vmes opravljali še trening.

Bil je to večer, ko je donela navijaška pesem. Srčno, kot že dolgo ne. Bil je to večer, ko si čutil neverjetno moč. In bil je to večer, ko je zmagal moj Maribor. Večer, ko so vsi pokazali zakaj imajo vijol’čni dres in se z nasmehom poslavljali.

Po tekmi smo najprej pri eni, potem pa pri drugi ograji zbirali fotografije in nogometaši so pokazali vso svojo srčnost, prijaznost in iskrenost. Čeprav nekatere navijači niso prepoznali, so želeli podpis, fotografijo.

Ni jim bilo pomembno kdo je, samo da je naš in so ga sprejeli z vsemi odprtimi rokami in ti so to ljubezen in srčnost vračali.

Stala sem na tistem mini hribčku, ki mi je tak nevaren kot led na Piramidi in malo pomagala, malo komentirala, na koncu pa sem dobila najlepše darilo.

Fotografija z Ažbetom. Ki pa ni bilo edino darilo večera.

Po dolgih, ampak res dolgih letih je nastala spet fotografija z Aleksom in tokrat še njegovo mamo in res sem ponosna, da poznam vse te izjemne, plemenite in krasne ljudi.

Vsak posebej je čudovit del zgodbe, ki bo postala uspeh. Čeprav je še dolga sezona, sem prepričana, da bo ta ekipa zmagovala, se učila in premagovala ovire na vsakem ovinku.

Res je bilo lepo. To je bilo tako lepo gledat. Vso to zgodbo. Ki se je končala s prijaznim slovesom.

Ne samo do igralcev, tudi danes sodnikov, ki so pokazali, da se da marsikaj s preudarnostjo in razsodnostjo.

Končno sem videla številne prijatelje po res dolgem času na tribuni. To so trenutki, ki ostajajo za vedno. Kot tudi sms-i, ki so prihajali, ko nas je kamera imela rada.

Hvala vsem za lepe želje in čestitke. Bil je dan, ki ga ne bomo tako hitro pozabili.

Ponosni smo na vas. Še naprej bomo verjeli v vas. Radi vas imamo. Spoštujemo in cenimo čisto vsakega in dobrodošli, hvala in lepo je, da vas imamo.

V srcu ste mi vsi.

In ko sva prišla do bloka je sedel na klopci…v temi ne prepoznam ravno vseh…a sem sem vedela…dobrodošel pri nas…besede, ki prihajajo iz srca in naj pridejo do srca.

Kako krasni ste. Ostanite krasni. In nikoli ne poslušajte tistih, ki v vas ne verjamejo.

Vedno nas je več takih, ki vas preprosto obožujemo. Nikoli ne boste sami.

Rada vas ima.

Ponosna.
MalaMo. :*