Lahko mi iztrgaš srce, lahko ga lomiš na pol, lahko mu vzameš vse, a veš kaj? Ljubilo bo NK Maribor.
Zmeraj. Močneje. Srčneje. Še bolj. Za zmeraj.
Lahko mi govoriš, da navijam in nimam pojma.
Da ne ločim faula od simuliranja. Lahko mi rečeš, da sem na tekmi zaradi nogometaša in ne bo prvič.
Lahko mi rečeš, da tak ne bomo prvaki. In mi ne verjameš, ko ti rečem, da so še boljši klubi od tvojega, pa slabši, baje.
A ko pozabiš, ko se zaveš, da sem močnejša od tvojega egota, starejša in odločnejša od tvojega mačo efekta, ne pozabi, da je moja ljubezen vijol’čne barve.
Da moja kri ni takšna kot je tvoja. In jaz sprejemam tvojo drugačnost.
Ker za razliko od tebe jaz sprejemam različne ljudi, ki se povežejo v celoto in postanejo ljubezen.
In ko boš nekega dne pogledal nazaj in se spomnim tistega hinavskega nasmeha, češ, karma, se spomni, da morda bom sarkastična, morda kdaj jezna, a ne da se mi več bit prepirljiva. 40 let imam.
Če priznam to svojim gubam in telesu. Ampak veš kaj? Taka borka, kot sem zadnje leto, nisem bila še nikoli. Ne zate, ne za druge. Zase.
Da je bil test negativen. Da sem lahko sedla na rdeč stol. Da sem lahko pogledala to tekmo. S ponosom v očeh. Da sem hvaležna zahvaljevala se. Najboljšim, najbolj izjemnim.
Saj težko opišem kako lepo mi je bilo. Še vedno dajem na obraz vijol’čno masko. Če je potrebna ali ne, ponosna sem. Zmeraj sem ponosna. Dovolj kritična, vedno realna. Ne več žaljiva.
Žal mi je za izgubljenimi priložnostmi, a hvaležno pravim hvala.
Za vse žaljivke, ki sem jih slišala. Za vse lepe besede, ki sem jih slišala. Vsak da kar ima, kajne? In tudi vsak se bori kot se zna in zmore. Eni znajo boljše, eni so vedno vsevedni.
Jaz se vsak dan učim. Vsak dan ni lahki in vsaka bolečina ni nujno, da se takoj konča. Ta remi je bil zaslužen, pa če se sliši obrabljeno, zastarelo ali samo kot tolažba. Kaj bi bilo, če bi kapetan Marcos zadel, kaj bi potem povedel kapetan Martin na izjavi po tekmi?
Metanje kamnov v glave ljudi postaja svetovni šport. Samo da je slabo pa smo vsi srečni al kak? Je to tak fajn, da pol pozabite, da so vaša življenja tak bedna, da še dobro da je fuzbal še po vaše slabši, pa te pri vas ja ni te vse tak slabo ne?
Ampak ja. Jutri je nov dan. Lahko sem žalostna, lahko gledam dol, da se na mojem obrazu ne vidi skozi oči to kar skrivam skozi masko. Ampak lomite mi srce.
Ko bi vedeli koliko mojega porcelana je bilo že zlomljenega, pa se še zmeraj zjutraj vstanem, pa grem kar dolgo pot. In veste kaj…tam sem Mojca, z vijol’čnim šalom, dušo in srcem…in veste kaj je tam pomembno?
Moj nasmeh in moje iskreno srce. Tisti, ki ga začutijo, so pomembni. Vsi ostali so…ja, so.
Hvala, ker ste.
Rada vas ima.
Vijolica, ki ima rada trobentice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić