The game is about glory

Danes je bil poseben dan, čeprav sem si ga verjetno po svoje drugače predstavljala.

Nisem živčna pred tekmami Maribora in nervoza ni moje drugo ime ob takih trenutkih.

Sem pa bila vseeno realna že pred tekmo, predvsem iz spoštovanja do nasprotnika, s katerim so igrali nocoj naši fantje in ki z udarnimi igralci kaže kako vrhunski je.

V tem letu je to prva tekma Maribora, ki sem jo gledala pred televizijskim zaslonom. Občutek je bil zelo nenavaden in želja, da bi bila tam, je vseeno ostala.

A včasih se pač ene želje ne morejo uresničit in gledanje tekme s prijatelji tudi ni bilo slabo. Kaj slabo, imeli smo se krasno.

Oboroženi s slanim in sladkim smo se ob 20h dobili v nam ljubem kafiču, kjer smo si rezervirali mizo. Naša mati je seveda zamudila, a na koncu vendarle izgubila “stavo” okoli majhnih flašk na katerih je pisalo “Figov liker na osnovi vodke.”

Tekma se je začela kot da igrajo mucke z miškami, po golu Robija pa so fantje oživeli. Res smo si želeli vsaj točke. Tiste točke. Fantje so se borili. Res so garali.

Vendar več kot to niso mogli dat od sebe. Kdo bi jim zameril. Igrali so z nasprotnikom, ki si ni dovolil pretiranih napak. Nekateri naši fantje so se na trenutke zdeli popolnoma izgubljeni. 

Poklon navijačem, ki so nas zastopali na stadionu. Kurjo kožo sem dobila ob “Samo en je klub,…” Naredili ste nas ponosne.

Tudi na naše dečke sem ponosna. Moram bit, ker bi naša mati rekla, da so naši. Pa ne da so naši…kako naj to razložim…nihče ni popoln in tudi oni niso. In to kar so že naredili, je dosežek vseh presežkov.

Tisti, ki je danes pričakoval kdo ve kaj, se je pošteno zmotil…

Niso naši fantje igrali slabo, bolj je treba pohvalit nasprotnika…

Tisti, ki niste spremljali današnje tekme, vam verjetno naslov bloga nič ne pove…

Sem pa napis zasledila sredi tekme…in ga je moč najti na njihovem stadionu.

Lagala bi, če se ne bi strinjala z njimi.

Tokrat lahko komentiram še…Urban Lavrenčič…na trenutke nisi vedel al’ je sarkastičen al pa samo tako neposrečen.

Saša in Branko pa se vedno trudita…tako da jima ni kaj zamerit. 

Konec namenjam spet top trem menjavam večera…mogoče razumem eno. Tu pa se zgodba konča…pa še te skoraj ne…

Če že mora tak bit, se strinjam. Tokrat za spremembo ne dodajam pripomb.

Se vidimo 3.50 na mariborskem letališču…dajte prit,da ne bom sama tam…no, včasih nas je bilo max 12. 

Bom se pustila presenetit. Če bi zmagali, bi verjetno vsi hiteli zjutraj…tak pa…saj razumem. To zgodbo z letališčem pa že od nekdaj… 🙂

Se vidimo na štajerskem derbiju v nedeljo. 🙂