Rokometnih tekem imam za seboj kar nekaj.
Današnja je bila pod vprašajem.
A je bil piknik s ping pongom bolj sproščen, zato smo pohiteli.
Takoj sem opazila navijače iz Kopra, zato sem na srečo sedla na drugo stran.
Hitro po začetku so začeli.
Še vedno trdim da se po navijanju, aroganci in vsem kaj definira »jaz sem navijač in vse vem,« hudo primerjajo s »prijatelji« preko Trojan.
Videla sem toliko tekem, vseh možnih, ampak tako antipatičnih pa še nikoli. Mogoče bi jim res na lestvico postavila na prvo mesto.
Ampak tekma, ki se je zdela da bo »ne boj, mesarsko klanje,« se je končala z remijem.
Ob polčasu, kot tudi ob koncu.
Zasluženo so naši vijol’čni rokometaši osvojili točko.
Podla igra nasprotnika je dobila epilog.
Fantje so se zasluženo veselili.
Publika je na koncu stala in norela. Bilo je noro.
Navijači so začutili, da morajo pomagat.
In mislim da smo s svojo energijo pokazali, da nam je še kako mar.
Tekma, na kateri sploh nisem vedela, da bom, je bila zagotovo ena mojih najljubših rokometnih v življenju.
Bilo je noro, zabavno, živčno.
Izmenjevala so se vodstva in tudi izenačenja so bila na spisku.
Gašper, ki je na koncu tudi dal izjavo za televizijo, je pokazal vso svojo veličino.
Bravo ekipa.
Vem, da vam ni lahko, da imate težke bitke.
Vem, da se je toliko stvari spremenilo, da jih težko dohajamo.
Ampak na koncu ste pokazali karakter.
Izkušeni mariborski golman, pa je še enkrat pokazal da mu je treba ploskat v eno.
Pohvale ekipa.
Res sem vesela, da sem prišla
Žal bi mi bilo, če bi vas zamudila.
Izredno ponosna.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić