Spada med moje ljubše. S Koprom. V katerikoli izvedbi. V kateremkoli letu. Grbu. Času. Želji. Energiji.
Za blog 999 si ne bi mogla želet lepšega konca in predvsem pestrega začetka.
Vse kar se je dogajalo vmes je zagotovo za zgodovino. Za učbenike. Za spomine. In za čas, ko so prijatelji srečali prijatelje, ker jih že dolgo niso srečali.
Za stadion, ki že leto dni ni sprejel gledalcev, za igralce, ki so si to zmago zaslužili in prigarali vsako sekundo na igrišču.
Hitro se je slišal zvok tolčenja po šipi, ki se je končal z nerazumljivim jezikom in predvsem kriki, ki se jih je slišalo daleč.
Enim je hitro postalo vroče, drugi pa smo že razmišljali, da mogoče ne bi bilo tak slabo iz vrečke potegnit rokavice (samo ne, ni tak mrzlo pa je čisto ok tak).
Bila je tekma, ko nam je naproti stalo šest bivših igralcev, bila je tekma, ko smo vse skupaj obrnili in bila je tekma, ko sem rekla da dva pa mir, pa smo dejansko potrebovali tri.
Vsega je bilo puno in šlo je na puno. Vse obljube so se uresničile in imeli smo kaj videt. Kartoni so se svetili kot nasprotnikovi dresi, zdelo pa se je, da če bi jih bilo še nekaj, bi bila zadeva preveč v stilu kakšnega šova komercialne televizije.
Nisem ljubitelj, da glavni na igrišču niso igralci, čeprav bi se skozi leta na to morala navadit. Težko, ampak bistveno je, da moštvenega duha, če je ta tako močan in zagnan, pač ne zlomi kup nerazumljivih, nevidljivih in predvsem zgubljenih odločitev, ki te spravijo v vprašanja, ki jim nikoli ne boš našel odgovora.
Ampak kljub vsej ceni, je bila ta relativno poceni.
Ker je bila tekma za anale. V vseh mogočih pogledih.
Kapetan in vice kapetan sta zadela prva dva, enega so si dali kar sami (na kaj sem pomislila ob tem golu vedo res le redki) in Jan za izjemno zanimiv 4:2 v Ljudskem vrtu, ki je videl tekmo, ki si jo je zaslužil.
Negativna gledano zdravstveno je prinesla izjemno pozitivo, čudovito zgodbo, o kateri lahko govorimo še dolgo.
Ker ko sem gledala kako sta se naša kapetana objela vsak zdaj na svoji strani, so se začeli moji številni cmoki, ki so se nadaljevali s številnimi številkami, ki so v resnici izjemni ljudje, ki so tlakovali vijol’čno zgodbo in zdaj pomagajo pri rumeno modri.
In če kaj, je bilo na tej tekmi kljub vsemu videti izjemno tovarištvo, spoštovanje in odnos eden do drugega.
Kar kje drugje ni bilo slišati, na igrišču pa se je videlo kako lepo, ko se imamo radi.
Ogrevanje, ki je postalo skupno prijateljstvo, tako med tekmo kot ob polčasu in konec, ki je pokazal da smo s Koprom nepreklicno povezani tako ali drugače.
Zato ob tej priliki v tem čudovitem blogu, ki naj govori o prijateljstvu, ki ga ne morejo zrušili nobeni napačni cunamiji, lep pozdrav vsem primorskim prijateljem, g. P., iz srca vse najboljše za Vaš osebni praznik, radi vas imamo in hvala ker ste.
Ob tej priliki helooo vsem bivšim vijol’čnim in kepica Rulo.
In imamo ga. Še ne dolgo nazaj sem prosila za to. In zadnje čase se moje prošnje kar pridno uresničujejo. Kar seješ, to žanješ. Dejstvo. In se mi kar smeji.
Zato dobrodošel doma, Merti. Jaz sem tak srečen človek. Kaj češ lepšega za osmi marec. Res, hvala vsem za to darilo. Najboljše samo še prihaja in veselim se teh krasnih zgodb.
Konec dobro. Vse dobro. Lepo je bilo. Za konec pa še najboljši čaj v mestu.
In moji dve princeski s teniškimi loparji. Spisale smo eno krasno zgodbo.
Hvala vijol’čna družina, hvala Koper, hvala prijatelji. Hvala vsem za čudovite misli, lepe besede, hvala vsem za vzpodbudo in za vse tiste, ki se mi niste smejali, ko sem rekla da bomo dali še dva. Zdaj ko smo dali še tri je verjetno vsem skup še bolj smešno.
Če bo vse po sreči pride jutri blog 1000. Skoraj prepričana sem, da ne bo zadnji. Ker preprosto moram it to zgodbo naprej. Ker če naši nogometaši preživijo in odločijo takšno tekmo, mislim, da si tudi utrinki vijolice zaslužijo nadaljevanje.
Izključno in samo za tiste, ki ga vsakokrat čakajo in za mene, da bo enkrat dovolj materiala za kakšno knjigo. Tisto željo že iz otroških let.
Hvala vsem prijateljem. Ostanite zdravi, pazite nase, dosti se gibajte, smejte se, po tv ne glejte stvari, ki vas nervirajo in predvsem bodite z ljudmi, ki vas delajo boljše. In tudi tokrat velja…če se srečamo kje na kakšnem hribčku, selfi zmeraj velja.
Naj traja in naj nima roka trajanja.
Cena včasih vendarle ima tudi davek.
Rada vas ima.
Zelo ponosna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić