Select Page

Življenje je knjiga. Polna različnih poglavij. In v vsakem poglavju je skala. Skala, ki gleda iz morja. Vidiš del in si zamišljaš del, ki ga ne. Misliš, da si prepričan, da veš vse, da si prepričan, da vidiš pravo sliko. V resnici pa je življenje točno takšno, kot ga vidimo sami.

Kako se vidite v ogledalu? Se pretirano občudujete ali si želite da bi kaj čudežno izginilo? Bi imeli ožji pas, mogoče drugo barvo las, manjši nos, višje noge?

Razmišljam…kako vidimo samo tisto kar je morda prav, razmišljamo in se sprašujemo kako mora bit življenje in kako mora bit tako kot si mi predstavljamo.

Za marsikaj sem rekla nikoli. Pa mi je življenje pokazalo da moram. Pa sem tudi rekla, da moram samo umreti. Za marsikaj sem rekla, da je čas slovesa, pa ene zgodbe nimajo konca.

Če kaj, se svojih obljub nikoli nisem pretirano držala. Vedno sem bila malo po svoje, malo priredila nekaj, kar mi je bilo nujno, a ne želeno.
A eno obljubo držim. Tej sem zvesta. To nesem v grob. Ta je moja. Ena od tistih obljub, ki so me spremenile za zmeraj.
En klub, ena čast. Vijol’čna je ljubezen večna. Gesla, ki jih znamo tak zvesto govorit.

Pol pa se ne zgodi. Dogaja se. In pol pride remi, pa poraz, pa pride slaba igra, slab dan, slab teden. Morda slab mesec. Pride tudi slaba sezona.
Veste kdo so moji najboljši prijatelji? Tisti, ki me poznajo v najhujši verziji. Ki so z mano prestali neštete izgubljene bitke. Pa so še zmeraj prileteli v objem, da bi me pomirili, držali slušalko trdno v rokah, ko so videli, da sem izgubljena.

Ko mi je dobro šlo, so vsi radi moja družba. Od nekdaj poslušam kak me je fajn poslušat, ko sem zmeraj pozitivna in nasmejana, ko imam vedno v rokavu pozitivno zgodbo in se nikoli ne predam.

Sobota ni bila moj dan. Za volanom sem bila kot da imam samostojni koncert, v trgovini sem se spraševala če smo res izgubili glave, doma pa mi je tak razbijalo kot da sem spila preveč alkohola.

Potem pa sem pokazala tisti list papirja, presenetila termometer in sedla na isti stol. Jaz in gospod kamerman. Telefon za tiste doma in fotoaparat za spomine.

Pa tak toplo je bilo, da je v moji super vijol’čni vrečki koca ostala na varnem.
Ko je sonce tako lepo zahajalo je rojstni dan Blaža postal bolečina. Ko sem videla, da ga je potrebno menjat in je pripeljal avtek…ne, rojstni dan ima…samo to mi je hodilo po glavi…zato dragi Blaž, upam da so preiskave pokazale da ni nič hujšega. A če kaj, sem prepričana, da bo še vse dobro. Ko se samo jaz spomnim na moj rojstni dan in mojih bolečih kolen…ko sem sam študirala…kaj grem nazaj al naprej.

Šla sem naprej. Kot je šla tekma naprej. Lahko bi rekla, da bom rekla, pa bom rekla, da je boljše, da nič ne rečem, ker če kaj preveč rečem, boste rekli, da sem rekla in ker ne bom rekla, je fajn, da ostanemo pri tem, da nič ne rečem.

Beseda zaslužena zmaga pa je v slovarju mojem dobila nov pomen. Pa nisem tak malo tekem v življenju videla…
Nisem za to, da uporabljam prste da z njimi kažem v ljudi. Prste uporabljam za to, da pišem dobre tekste. Na katere želim biti ponosna na stara leta, ko bom še bolj siva, še bolj gubasta, šivi pa ne bodo zginili z obraza. Prste želim uporabiti za to, da stisnem kepico. Podam roko. In če kaj, želim imeti glas, da ko grem domov in ga srečam…rečem…zelo dobro si igral. Čestitke.
Danes je osem let od legendarne tekme. Zdi se kot včeraj. A od vsega tega smo ostali samo najbolj zvesti.

Zvestoba. Hvaležnost. Prijaznost. Spoštovanje. Ljubezen. Kot zlajnana plošča. Kot pesem brez pozdrava. Kot misli brez konca.
Čaj teče v krasen lonček. Pazi mala, da se ne poliješ. Korak. Korak. Sedež. Pogledam številko na njem in si rečem da je to znak.

Vse je z razlogom. To da jaz zdaj hodim vsak dan in se ne predam, to da sem doživela testiranje in sem jokala ob prvem negativnem izvidu. To da sem se naučila biti drugačna in boljša, kot so me že leta nazaj učili v šoli.
V življenju sem doživela številne padce in če me vprašate kak sem se pobrala…samo pogum, trma in volja. In če kaj, se kdaj sredi noči zbudim in se sprašujem vprašanja, ki nimajo odgovorov. A kaj mi pomaga, da se dvignem in postanem višja? Zavedanje da nisem sama in misel, da nekdo čaka, da sem mu lahko vzor. In to želim biti.

Zato se poglejte v ogledalo in razmislite kam spadate, kam greste in kdo ste. Ste dobri ali mislite da ste dobri? Menite da lahko vsak počne kar mu paše in napiše kar mu paše? Vsako dejanje, beseda, ima posledice. Ima sledi.
Dajmo vsak pri sebi pogledat in si nalit čistega vina. Pardon, namizne vode, kot sem slišala pred dnevi.

Bila sem in bom ponosna navijačica NK Maribor. Nikoli mi nič ni bilo težko in nikoli mi ne bo. Vsak da kar ima in jaz sem dala svoje srce. V Ljudski vrt se vsak dan znova zaljubim. Večkrat. Na hribčkih, ko naredim krog okoli. Ko gledam kako napreduje gradnja in ko vidim kako krasen čar ima v resnici.
In ko pozabite kje ste…se spomnite kje ste začeli.
V želji, da boste današnji poraz proti Celju razumeli kot to, da se vse zgodi z določenim razlogom. Danes ga nismo razumeli. A kdaj smo te že kaj razumeli na prvo žogo?
Želim vam vsem veliko zdravja, zdravja in še enkrat zdravja.

Vesela bom, če se bomo kako jutro srečali na hribčkih. Lahko mi posodite za dobri dve uri tudi vašega psa. Obljubim, da bo spal celi popoldan.
Rada vas ima.
Pošteno poštena.
MalaMo. :*