Kak začet, ko želiš vse ujet? Povedat kako, da žaljivo ne bo? Kako napisat, da si najbolj srečen človek na planetu, da si ponosen, da navijaš na najboljše na svetu?
Kako naj drugače med vrsticami pišem besede, po tem ko sem videla toliko zmede?
In naj vam priznam da je bistvo cele tekme že v naslovu, ko prišel je tisti, ki je rad glavni mornar na krovu.
A naj končam zdaj moje rime, v tem času mrzle klime, ko predzadnji krog jeseni smo igrali in si zasluženo to zmago prigarali.
Ja, dragi prijatelji…to je bil večer, ki ga v življenju še dolgo ne bom pozabila. Ko se spomnim zadnjega gostovanja pri ekipi, ki je danes gostovala pri nas, me vedno vrne ne v čas tekme, ampak po njej.
Takrat sem doživela nekaj, kar si nikoli nisem mislila, da kdaj bom. Danes sem hvaležna, da vsa dobrota (in tudi protipomenka) vrne hitreje, kot se zdi.
Meni je bila ta tekma tak blesava. Res, polčas številka ena za srce in dušo. Kaj si nor kaki fuzbal. Ko so prišli še goli. Jan, pol Rok…jaz sem tak mirno sedela. Končno, sem si mislila. To je to. Enega še damo pa gremo domu. Seveda sem rojena, da nikoli ne bom vedeževalka, tak da smo še prehitro enega dobili, a zdržali.
Zasluženo zdržali in zasluženo zmagali. Fantje so harali celo tekmo, plavali skozi rumene valove, ki jih ni in ni bilo videt konca. Da se ne menimo, da je nasprotnik tak malo rumenih valov videlo, da se je zdelo, da sedijo na obali in gledajo na ocean. Lahko bi rekla, da je bilo vse skup kar tiho, če ne bi imela na trenutke občutek, da smo v oddelku trgovine, ki ga vsi nimajo, zdelo pa se je tudi, da preprosto moraš imet občutek za to kam spadaš.
Zdaj če se kregaš, so ti rumeni valovi visoki. Ker pač nimaš prav. Kaj boš ti govoro neke ne, če je nekdo reko, da si ti narobe reko kaj si reko, ker si preveč reko, zato bodi tiho. Čisti sarkazem, prijatelji. Čisti.
Težko je včasih gledat toto ladjo, ki spominja na zmes med cirkuško predstavo in jeznim otrokom, ki ni dobil že stotega avteka, ki si ga je zaželel v trgovini z igračami.
Res, nikoli nisem marala žalostnih klovnov, pa je verjetno res samo moj problem, samo vem, da mi boste rekli…kaj se te še nisi navadila? Ja ne, ne. Kaj te boš čuj, če sem poštenjak po duši.
A ta poštenjak ima dosti razlogov za veselje ta večer, ne samo tisti izjemni čaj (če ga še nisem pohvalila, ga bi rada še vsaj trikrat), pa goli, pa zmaga, pa veselje, pa veseli ljudje, srečni navijači. Kaj ste videli vi to lestvico?
Mojstrsko. Čestitke jesenski prvaki, zdaj bodo ta glavni kavč navijači (pardon, so že) že našli dovolj razlogov zakaj imamo premalo pik, samo saj vete da obožujem številko 37, 40 pa vse kar se plus tri šteje tudi. Tak da…v Ljubljani je minus pet, v Murski minus sedem. Pol pa se čudim, da vsaki dan po hribčkih videvam meglo.
Normalno, jezo moraš nekam poslat. Kam te češ drugam, kot v Maribor. Ki tak nemre iz svoje občine, ker ima manj okuženih kot odprti, samo kaj boš te to govori če ne veš kaj govoriš ko govoriš, ker preveč govoriš o tem kaj pojma nimaš. Spet.
Skratka, dragi prijatelji, hvaležna, ponosna in srečna se zahvaljujem za ta čudovit četrtkov večer. Smo dostikrat bili na tekmah v četrtkih, velikokrat tudi celo jesen (tega privilegija v tej državi še nihče ni imel razen nas; saj ne da se hvalimo, samo fajn se je spomnit na to).
Ta zmaga ni samo zmaga. Je velika zmaga. Je naš ponos. Zagon. Energija. Volja. In želja.
Si predstavljate Mojco ob pol dveh popoldan, ko šokirano ugotovi, da bi skoraj šla na tekmo s fotoaparatom, s katerim ne bi mogla naredit niti ene fotografije? Mali problemi MaleMo, ki so na koncu prinesli tako želene tri točke, tako želeno in predvsem tako zasluženo in zahtevno doseženo zmago.
Pa končno je izostala tista zlata. Ki je nikoli nisem razumela. Pa mi je to ful lepa barva. Res.
Po tekmi sem dobro uro vztrajala še na severu. Hvala vsem, ker ste tako čudoviti in izjemni. Lepo je bilo. Hvala vam iz srca.
Ko zgubljam besede, pomeni lahko samo dvoje…da sem srečna, ali da sem za znoret. Tokrat obkrožam prvo možnost.
Lepo mi je bilo. In za vse, ki vas zanima če je bilo mrzlo? Po drugem golu čisto nič več.
Ponosna članica vijol’čne familije. Ki je danes, za spremembo naredila nekaj kontra, kar počne vsako jutro. Ugane kdo kaj je to?
Rada vas ima.
Nora na Maribor.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić