Eni ne ločijo vzhoda od juga. Eni ne ločijo spoštovati in ohranjati dostojanstvo. Eni ne ločijo zmag od porazov. Eni ne vedo, da jih bonton loči od drugih. Eni so samo posebni.
Kam spadate vi?
Cena poraza minule tekme je verjetno kar visoka. Ne vem koliko. Čas bo pokazal. Kdo bo sodil je jasno. Kdo bo s prsti kazal, tudi.
Če prihajaš iz mesta kjer vsem vse smrdi. Predvsem uspehi, je zelo pomembno, da je nekdo zanič. Da lahko nekdo pokaže in reče…glej, zanič je. In pol on ni več zanič. Ali pač?
Za mene je bilo v vseh pogledih to gostovanje spet eno pobiranje s tal, novo učenje in spoznavanje. Da sem na to stran spet peljala, iskala parkirišče celo večnost, pristala na pol celjski strani s spoštovanja vrednimi ljudmi in pristala na tribuni, kjer je bilo slednje le še obris nekega preteklega časa.
Čast mi je bilo, da sem si tribuno delila z izjemnimi prijatelji, krasnimi starši, neprecenljivimi ljudmi. Da sem skozi leta spoznala obraze, ki jih občudujem, ni skrivnost. Danes sem ponosna, da jim lahko rečem prijatelji. Ob zgodbi, ki je ganila marsikoga, sem dobila cmok v grlu, ob osebah, ki čakajo na čudež, je bil cmok drugačne narave.
Življenje me je naučilo, da je vse z razlogom in v letih, ki so minila, sem spoznala, da so porazi večja šola kot bodo kdaj zmage.
Čeprav Rudijev gol ni bil dovolj, čeprav Luka ni zadel, čeprav je Špiro zadel, vendar napačno mrežo, sem predvsem čakala nekaj, kar nas je v preteklosti krasilo. Kanček sreče, malo več zagnanosti in borbe, predvsem pa sem rekla, naj bo ta gol končno že končan z neko kletvijo, ker zadeve preprosto ne gredo v gol.
Ne morem rečt, da ni bilo ravno neke prave kemije, lahko pa rečem, da se ene stvari preprosto zgodijo prepozno.
Zadnja leta sem špilala rezervnega odvetnika, minuli večer pa sem ugotovila, da imam te fante rada in jih spoštujem. Da ne rabim celi tribuni trobit kvalitet nekoga, ki ima slab dan, da mi bo verjel in nehal bit nesramen.
Ko so se prijateljice po tekmi fotografirale, sem na daleč opazovala, čvekala in se spraševala, ali je vse to res potrebno. Da bo več sto komentarjev še preden bom odprla avto in odpeljala proti Mariboru in ko sem gledala nekaj tistih otroških obrazov, ki niso bili mariborski, ki so se fotografirali z našimi fanti, me je navdajal ponos. Tako ponižno in prijazno so prosili in čakali v vrsti. Še skupaj z nekaj odraslimi. Obrazi so jim žareli. Njihovi idoli, ki igrajo za klub na drugi strani, nosijo vijol’čni grb, oni pa jih imajo radi. Ti fanti so jim zrasli k srcu, kljub vsemu kar je bilo. In ne glede na to, da je njihova ekipa zmagala, niso čakali svojih, čakali so naše.
In če je splet pregorel v silni sreči, da je Maribor še enkrat zgubil in da si je trener zaslužil žvižge že pred tekmo, med njo in po njej, je na tribuni vladalo vzdušje kot doma. Niso prišli pomagat do zmage. Prišli so pomagat, da bi izgubili. In govorili, kako so bili priča še eni polomiji trenerja, ki jim, pišite si, v svoji karieri na vijol’čni klopi prinesel zgolj 20 procentov porazov.
Mogoče, boste rekli, ne more nekdo sedet na klopi stare slave, zasluži pa si spoštovanje. Ker za razliko od številnih, ki nihče ne vidi vaših napak v službah, nihče ne vidi vašega odnosa do vašega dela, v našem mestu vsi vidijo napake trenerjev. Igralcem se ne žvižga. Kar je res lepo. Kapetana s kislim nasmeškom ploskata publiki. En celo uresniči željo fanta z listom papirja.
Škoda, ker ne poznamo bitk, ki jih vsak od nas bije v sebi. Bi bili do ljudi drugačni? Če bi jim na majicah pisalo kaj jih teži in na hlačah njihove težave?
Res razmišljam zdaj ob tej pozni uri, kako nesrečno življenje je vseh nas, ker smo v nekih točkah pozabili ljubiti. En drugega. Ob polčasu ste nas videli kako gledamo v telefon. Ne pogovarjamo se med seboj. To počnemo ko se igra. Ko je polčas, preverjamo kaj pravi splet. Nič pametnega, zgolj navada. Ki bi jo lahko opustili kot sem lahko višek sladkorja, soli in moke.
V življenju sem se naučila, da ljubiti in imeti rad ne pomeni isto. Kako ljubite svoj klub in kako ga imate radi? Kje je meja in kje se konča ljubezen? Je večna? Je ena čast in res le en klub?
V razmišljanje vam dajem ali ste tako popolni, da mečete kamne v fante, ki so vam prinesli toliko dobrega? Ali je vaša vstopnica merilo za to, da lahko poveste čisto vse kar pride iz vaših glav?
Ne vem če hočem slišati vaše odgovore. Spoštujem jih. Vsako mnenje in vsaki komentar, ki se mi morda zdi malo neumen. Kot je ta blog za koga od vas. Za razliko od večine, ima obraz na desni, podpis od spodaj.
Ne sramujem se vijol’čne majice to noč. Še raje imam. V ponedeljek bom prevzela vstopnico za tekmo z bolgarskimi prvaki. In na letališču bom v petek zjutraj stala prva. Tudi če bo znova lilo kot iz škafa. Ne gledam na rezultate, čeprav me jezijo, mi delajo dodatno sivino in se sprašujem zakaj tam pred praznim golom ne vsekajo po materialu. Ko mi ni jasno zakaj ni menjave 15 minute prej in zakaj so eni pozabljeni. Ampak moja naloga ostaja, da sem navijačica. Tukaj sem, ker imam rada NK Maribor.
V svoji zgodovini sem doživela že hujše čase. In včasih pridejo hudi časi. Šport niso samo zmage. So samo bitke vojne, ki slej ko prej dobijo svoj epilog.
Hvala vsem za konstruktivna in iskrena mnenja. Všeč so mi predvsem tiste misli, ki govorijo iz srca. O ljubezni. O tisti srčni bolečini. Kot bi France govoril o Urški zali…
Zato dragi prijatelji, ko boste mogoče to brali, mogoče preleteli…samo vedite, da vsi rabimo dež za mavrico, padce za boljše zgodbe. Pomembno je, da smo v težkih trenutkih skupaj. Ker ni fajn cajt, pride pa še fajn cajt.
Poskrbite, da boste v lepih časih zadaj, kot ste zdaj, ko je bolečina tako močna, kot da bi nori kamni na desni znova ponoreli.
In ker čez 17 dni darujemo kri, je prav da skupaj stopimo. In verjamemo. In pomagamo. Še prej v torek Roku prižigamo svečko. Za vse, ki se nam boste pridružili, mi pišite, da najdemo to skupno popoldansko uro in se mu gremo poklonit.
Vijol’čna kri za vse ljudi pa…4.09. Osmič.
Ta blog je v znamenju osmic. Je 888, pisan 18.8.
Želim vam krasno in nepozabno nedeljo. Imejte radi sebe in občudujte boljše od sebe.
Rada vas ima.
Predana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić