Tak fuzbal je bilo res fajn gledat. Jaz sem tak uživala v tej neizmerni energiji, želji, idejah. Meni je bilo tak fajn gledat to ekipo, ki je fajtala. Se borila, in se borila. In se borila. Pa ja, ko bi se samo za žogo borila, pa je bilo to vse daleč od tega.
Karkoli se v življenju mora zgoditi, se zmeraj zgodi in to slej ko prej tudi sprejmem. Zavedam se odgovornosti, ki jo prinašajo določene uniforme in težko je spregledat, da nekdo preprosto ne spregleda. Moram priznat, da sem že malo pozabila kak to vse skup gre, pol pa se je vse to skup danes dogajalo. Ni bilo nobene potrebe in vse skupaj je bilo prej žalostno in zelo nerealno. Razumem in spoštujem vse odločitve, brez dileme, grem pa v kratkem v Zagreb na kontrolo vida in z veseljem koga peljem polek.
Ker nisem tak prepričana, da ga jaz tak nujno potrebujem. Ker sem danes videla marsikaj, kar marsikdo pač ni videl. O nesojeni ali nedosojeni pravici, kakorkoli boste vzeli, bom debate prepuščala drugim, ne morem pa mimo nje, saj bi o njej pisala tudi, če ne bi bil neodločen rezultat. Preprosto gledam tako nedopustne stvari in se sprašujem kje je težava in kako lahko pomagam. Ker težava spet je. In ne, ni to pravi način.
A fantje so pokazali na igrišču pravi način. Tisti način, ki ga imam rada. Lojalnost, spoštovanje. Ne govorim o vseh, a saj od vseh tega tudi ne pričakujem. Če je nikoli nisi imel, je nikoli tudi ne boš imel. Zato če se kdo jezi, ker je nekdo na kakršenkoli način hotel pokazati, da je način načinov čisto pravi način, potem mu lahko samo zaploskam. In ga povabim na svoje hribčke. Po drugem mu bom pojasnila zakaj sem ga povabila. Po tretjem ne bo razumel.
A življenje piše lepe zgodbe in ta lojalnost o kateri sem začela pisat, mi je bila všeč, ko sem videla po tekmi te iskrene prijateljske zgodbe, ki so se zvrstile skozi leta, te prijatelje, ki so se veseli na igrišču in so se pošteno in garaško borili eden proti drugemu, na koncu pa si izmenjali besede in tako lepo je bilo gledat dol to njihovo tovarištvo. Tako lepo jih je spet videt skupaj.
Ker je nasproti stal Koper, klub, ki nam je vedno delal sive lase (ampak na srečo sem bila včeraj pri frizerju, pa se jih ne vidi), sem se zavedala težavnosti tekme. Res sem se zavedala da bo težko. Ne moreš rečt da boš razbil nasprotnika, če pa jih je cel kup igralo v vijol’čnem in poznaš njihove kvalitete. Nekatere še spoznavaš, a nekatere danes niso bile (ne)vidne.
Moram priznati da sem danes hvaležna predvsem za spoznanje, da morda fuzbal vendarle ni šport, kot ga eni imenujejo. Lahko je tudi »stisnem ti šamar, pa leži, ampak nisem kriv,« lahko je tudi »ti samo delaj bedarije, meni tak nihče nič ne more,« in je šport ki bi mu lahko rekli » e bejž, tak dober si te pa tak bogo to?«
Ampak ja. Brezveze razpredat o stvareh, ki jih ne moreš spremenit. Življenje je ful lepo, fuzbal je ful lep, take super igralce imamo, tak sem ponosna na njih in hvaležna da še enkrat znova za to, da sem zdrava, da lahko vidim tekmo v živo, da znam živet z masko na obrazu, da znam bit pošten in iskren človek. Da nisem ravno neki slab človek, vsakemu privoščim to kar privoščim sebi (in to čisto vse), menim, da sem v življenju dostikrat plačala kazni za svoje napačno in zelo nedoraslo početje in prepričana sem, da življenje vrne to kar daješ.
Zato sem tudi po tekmi odprla marelo, po remiju, kjer sta zadela Dare in Rok, za remi, ki se ga bomo še dolgo spominjali in tekmi, ki bo ostala s kupi če bi bilo kar ni bilo.
Na severu sem potrpežljivo čakala, hvaležna vsem za krasne besede in za lep zaključek dneva pred policijsko uro.
Na koncu je prišel še on. Ker je sporočilo prišlo na pravi naslov. Nasmeh pa do mene. Hvala. Hvala moji zlati družini, hvala moji zlati prijateljici. To srečanje mi bo ostalo v spominu do konca življenja in hranim ga v svojem srcu kot nekaj izjemno dragocenega in čudovitega. Sploh pa se je potem temu krasnemu srečanju pridružil še en čudovit in šla sem domov tako srečna in hvaležna, da ne znam opisat.
Ograje so se pospravljale, jaz sem malo poklepetala po telefonu in se zahvalila za vse, kar mi je bilo dano. Hvala vsem, ker me imate radi, hvala vsem, ker mi dovolite, da sem lahko to kar sem in da lahko sedim na tej krasni tribuni, ki mi daje tak velik mir v srce. Ki jo gledam s hribčkov zmeraj ko je to le mogoče in mi daje moč, energijo in voljo za nove podvige. In pride trenutek, ko se mi ne da, ko sem lena in zaspana…a slišim tisti glas, ki ga srečam na ulici in takrat vem…fajtaj Mo, življenje tako lepo.
Vsem, ki se borite s katerokoli boleznijo želim, da se čim prej pozdravite, vsem ostalim pa da ostanete zdravi, srečni, zaljubljeni v življenje in čudovite zgodbe, ki jih pišete. Tudi če življenje preveč boli.
V srcu ste mi.
Rada vas ima.
Navihana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić