Naključij ni. Ni zgodb, ki bi se napisale nenamerno. Ko čez čas, ko čez leta, morda tedne pogledaš nazaj, ugotoviš, da dejansko nisi vedel. Nisi razumel. Lahko si vprašal. Pa odgovor ni bil jasen.
Življenje piše številne zgodbe in ta moj blog je še ena zgodba, še ena zgodba in ja, še ena zgodba. Koliko sem jih že natipkala v skoraj devetih letih. Ne morem verjeti kako gre čas in kako bo 4. marca 9 let od prvega bloga po tekmi v Kranju.
Tudi danes, na tej tekmi, kjer sem veliko pričakovala, priznam, a se navdušila nad tem, kar nisem pričakovala.
Nisem se ustrašila ničesar. Mraz me je spremljal že zjutraj, tako da sem vedela kaj pričakovati. Oblekla sem nase vse kar se je oblečt dalo, pa sem vedela, da ne bo dovolj. A moje veselje, mojo srečo na obrazu, mojo ljubezen do kluba in stadiona ne ustavi noben mraz. Ja, za fotografiranje je mraz uspel ustaviti moje prste, a šele pozno. Po tekmi, ko sem hotela ujeti žarek stadiona, pa prsti preprosto niso hoteli več sodelovati.
O tekmi ne bom izgubljala pretirano besed. Ker bom tudi tokrat vsem tistim, ki se na to spoznajo, prepustila vse pametne in argumentirane komentarje. Tudi tokrat se bom prepustila toku tistih, ki vedo več. Jaz pa bom ostala zvesta tej čustveni plati.
Sprehod na tribuno. Pogovor s prijatelji. Topel čaj. Koca. Podloga. Rokavice. Fotoaparat. Halls bonboni. Klasika. Mraz me ni skrbel. To me pravzaprav še zdaj ne. Naredila sem si lep pozen popoldan, ko so oblaki zakrili sončni zahod, ko sem na levi gledala pogled na čudovito Pohorje, ko sem čakala na ime…
Aljoša Matko, iskrene čestitke za osvojen naslov Vijol’čnega bojevnika. Če sem si prav zapomnila, smo to nagrado podelili 13. in imamo osmega bojevnika. Znate naštet vse ostale? Samo vprašam. 😊
Aleksu čestitke za gol, ekipi pa za borbo na tekmi, kjer še 20. decembra ni vreme tak vun zgledalo, za tekmo, kjer mi je hodila po glavi pesem skupine iz kraja, ki je nekoč gostoval pri nas. To je bila tekma, ko sem se zavedala, da bo masakar ko bom prišla domov in da jaz ne bom del tega.
Kljub vsemu s ponosom delim v ta blog 18 krasnih fotografij in sporočam, da je blog 1000 zelo blizu.
Hvaležna se zahvaljujem vsem za izjemno prijaznost, hvaležno se zahvaljujem za lepe besede, za nova znanja, predvsem za tista, ki jih nisem razumela. In predvsem sem hvaležna, ker nikjer ni lepše kot doma. Res je lepo doma. Še nikoli nisem bila na prvenstveni tekmi v tako zgodnjem terminu leta in bila je prav posebna izkušnja.
Zato bom počasi končala. Bilo je res lepo. Jaz sem bila tak srečen človek. Škoda, da se ni izšlo z zmago, a vem da je bližje kot se zdi. Zato pogumno, samo garaško. Samo mirno. In samo brez skrbi. Vse bo še dobro. Pa tak sem poslušala popoldan tistega simpatičnega fantka, ki je pel pesem točno o tem. Večkrat sem si ga zavrtela. In ko to končam si ga bom še enkrat.
In ko me ali če me, zjutraj srečate na mojih poteh ali me vprašate po zdravju, ker me ne srečate…si zapomnite samo eno…življenje je odločitev; ko se zjutraj vstanete imate dve možnosti…da se vstanete in iz dneva naredite najboljše kar je možno. Lahko pa obupate in si rečete, da bo to še en dan, ki bo minil. Jaz sem se na najbolj norčav dan v letu odločila, da ne bom več živela kot sem. Že dolgo se ne trudim več spreminjat ljudi. Ne želim več ljudem dopovedovat kaj je prav in kaj ni. Ker ljudje na koncu vedno izberejo tisto, kar menijo, da je najboljše za njih. Saj konec koncev to počnemo vsi.
Ko nas življenje udari po glavi, nosu ali zobeh, mogoče tudi po kolenih, se zavedamo da je čas, da nekaj spremenimo. Vedno si mislimo, da ljudje pametujejo, da pojma nimajo. Potem pa se en dan zbudimo in ugotovimo, da je življenje zaradi napak preveč bolelo. Ker si nismo upali pogledat v oči in rečt, da smo zafrknili. Da smo preprosto krivi, da smo tu kjer smo. Da smo dovolj odrasli, da sprejmemo svoje napake in gremo naprej.
Zato vam polagam na srce, da vedno sledite svojem srcu, da bodite to kar ste in ne pozabite, da imate samo eno življenje. Da imate samo eno priložnost biti najboljši, dobri ali preprosto samo biti. Ne pozabite, da je sreča v majhnih stvareh. Pozdravu prijatelja, nagradi, ki je nisi pričakoval, slikici, ki ti je manjkala ali preprosto samo čestitki, ki ti toliko pomeni.
Zato bodite in ostanite zdravi. Ker ko imamo zdravje, imamo vse. Hvala vsem, ki mi pomagate pri mojih neskončnih korakih in kilometrih. Vsak dan sem vam hvaležna in ponosna nase, da premaknem rit, tudi ko mi ni. Ni vedno lahko, nikoli ne bo. Vedno pa bo vredno.
Ko boste naslednjič tipkali po tipkovnici, si zapomnite točno te besede. Da enkrat vse pride na svoje mesto.
Rada vas ima.
Vijol’čna deklina.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić