Če želiš v življenju uspeti, je potrebno imeti najprej rad sebe. Verjet v sebe, bit prepričan kaj si želiš in kam si želiš. Vrhunsko fajn je imet nekoga ob sebi, ki verjame vate in te pripelje do koga, ki bo tudi verjel vate in ti bo pomagal. Ker če kaj, za uresničitev cilja potrebuješ roko, ki ti bo pomagala. No, včasih, včasih potrebuješ zraven roka tudi Roka.
A tudi Rok ima ekipo. In ta ekipa se je včeraj odpeljala malo. Res, malo vstran. V sosednje Hoče. Kjer te poznajo. V mesto, kjer je odbojka doma.
Kar se vidi že na daleč. Vrhunska dvorana, prijetni gostitelji.
In mi trije. Prvi. Da ne zamudimo. Da bomo super sedeže dobili. A dobili smo več kot to. Prišel je zmagovalni sod, dva bobna in še kup prekrasnih navijačev.
Okoli nas je bilo kar naenkrat ogromno ljubiteljev mariborske odbojke. »Maribor« je bil balzam za ušesa, Tadejeva, Perotova in Nikova bobnarska kulisa pa ni bila ne glasna, ne preglasna. Bila je…prekrasna.
Gostovanje v Hočah je moje prvo in po prijaznem sprejemu zagotovo ne zadnje. Lepo je bilo. Res je bilo lepo. Kaki prvi niz. V nekih starih časih (čeprav tudi ne tak starih), bi rekla, da so »trgali gate« pubeci na igrišču. A zdelo se je, da bodo od ponosa leteli šivi na dresih.
Teh dresih, kjer ni toliko pomembno kaj piše zadaj, ni pomembno koliko si star, od kod prihajaš in kam greš. Pomemben je ta trenutek. Pomemben je čas, pomembna je moč, pomembna je energija. In pomembna je želja, volja.
Pomembna je strast. Tista iskrica v očeh, tisti udarec z nogo, pomemben je tisti surov udarec, ko žoga prileti na roko, ki jo nese na eno stran, igralca pa na drugo.
Pomembno je, ko se odločiš, da boš najboljši. Ne dober. Najboljši.
In pomembno je, ker si ekipa. Ker si del ekipe, ker si del kapljic oceana. Ker si del Atlantika, ki zbira v sebi vse nenapisane zgodbe.
Združene v eno.
Lahko imajo slab dan, slabo uro, slab servis na trenutke. Lahko žoga leti daleč. Lahko se jim zgodi krivica. A naučili so se. Krivico spremenijo v jezo.
Jezo, jezo pa v boljšo igro. In boljša igra? Prinaša pike. In to kake pike. Vse leti in še vse najbolj visoko leteči padajo na realna tla. S poklonom.
Na daleč. Ne smejo se objet po tekmi. Ne smejo si roke dat. Na daleč si ploskajo kot popolni tujci. Na daleč so prijatelji. Na daleč so rivali.
Skupaj. Skupaj dajejo odbojki neizbrisane razsežnosti. Skupaj, tako eni kot drugi kažejo zgodbo odbojke, ki prinaša prihodnost, ki se je ne bo dalo ustaviti.
Včerajšnja tekma se zdi kot gladka rdeča preproga na kateri rdeči niso zmagali. A prvi niz je bil kot svilnata koža po dišečem tušu. Drugi je bil bolj že blatna kopel. Tretji…tretji je bil kot skakanje veselega in srečnega otroka…po lužah.
Za nami je krasen večer. Večer, ko smo se drli, navijali, verjeli, ploskali in na koncu vstali. Da smo se poklonili. In hvaležno zaploskali zmagovalcem. Ki so na terenu, kjer je včasih bolj ledeno kot v ledni, kjer je včasih treba pozabit na vezi, vstali pokončno in samo garali. Do zadnje. Do čisto zadnje točke. Za kepico. Za aplavz. Za spoštovanje.
In ko utihne naš slavni trio, Tadej odloži palice na svoj slavni sod (no, skoraj je že res njegov), navijači pozdravljajo svoje junake in tam nekje…malo vstran je…s prijatelji…mi pa…megafon in naše glasilke…pojemo…vse najboljše…iz srca…tako kot znamo in sploh nikoli še nismo.
Njegov nasmešek na obrazu, njegova hvaležnost in ponos…hvala…hvala…res naj je bilo v čast.
Ponosni smo na to ekipo, na vse vas, ki ustvarjate to čudovito zgodbo. Na vse vas, veste kdo ste in kako izjemni ste. Hvala, ker se borite. V teh časih.
Da smo lahko na tekmah, da lahko z vami navijamo, kričimo in da lahko zvok, ta neizmerno močen zvok, postane moč. Zagon. Vam da krila. Ko letite in se ne ustavite.
Te čudovite tekme so res vsaka zase nekaj neizmerno krasnega in čudovitega. Hvala vam. Vsem vam. Hvala, ker je lepo bit v vaši družbi. Že uro pred tekmo in odit, ko se počasi večer preveša v noč.
In ne pozabite…zmeraj hvaležno sprejemajte najboljše…kajti vsak kovanec ima dve plati…vedno izberite aplavz hvaležnosti, ker življenje včasih izbira nič kaj presenetljive poti.
Bilo mi je v čast in ponos. Hvala vsem navijačem na tribuni in hvala za metlo gostiteljem. Ker če kaj, pa za sabo zmeraj pospravimo.
Se vidimo kmalu. Pozdrav vsem čudovitim in krasnim ljudem, ki to berejo.
Rada vas ima.
Ona, ki vztraja.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić