Imam zdravilo. Moje zdravilo je posebno. Izjemno. Veliko. Naše.
Prečudovito.
Ko sem danes stopala proti stadionu na pripravljalno (ali prijateljsko) tekmo sem čutila tako prijeten mir. Tako lep pogled, potem pa čudovita vijol’čna družina. Brez vročine. Podpis. Z masko na tribuno.
Otroška razigranost. Klepet. Mahanje. Ljubezen.
Tekma se začne. Dobimo enega in edinega, potem pa nasprotnik, naš stari prijatelj, vseeno dobi kar nekaj golov.
Beltinci. Kraj kjer sem bila premočena in ekipa, ki je pri nas zmeraj dobrodošla. Hvala, ker ste prišli. Fajn vas je bilo videt. Čudoviti ste. Se vidimo kmalu.
Domov so odpeljali gole pod katere so se podpisali: Amir, Luka, dvakrat Gregor, dvakrat Marcos, Jasmin in Felipe.
Drugi polčas sem, ko sem opazovala celotno dogajanje, hvaležna razmišljala kako sem to tekmo danes s tako pozornostjo in predvsem s posebnim zanimanjem pogledala.
Naenkrat je bilo vse tako kot mora bit. Lahko bijem številne bitke, ki me spremljajo zadnja leta, a ko pridem na tribuno, je dobljena vojna moja.
Ta stadion ima tak čar. Tako energijo. Ima nekaj, kar ne znam pojasniti z besedami. Ima dušo, ima srce bojevnika.
Ta stadion je še enkrat pokazal, meni, predvsem meni, da se tukaj srečujejo ljubezen, spoštovanje in veliko veselja.
Lepo je bilo prit pogledat to krasno prijateljsko tekmo. Že dolgo me ni bilo na nobeni in saj druga kot hvaležna ne znam bit. Še vedno iščem superlative za vse kar imam in za takšna darila ne bom nikoli dovoljkrat rekla hvala. In se zmeraj iz srca zahvaljujem.
Ta tekma je bila mogoče za nekoga samo prijateljska. A meni je dala pač nekaj, kar bom v novem dnevu razumela samo jaz.
Fantje našli zlati, pogumno naprej.
Novinci, dobrodošli. Lepo vas je bilo videti. Veselim se novih tekem in številnih čudovitih zgodb, ki jih boste prinesli.
In vsi stebri te ekipe, kateri smo skupaj že leta…hvala, ker vas imamo.
Vsi skupaj, ampak vsi skupaj…v ponos ste nam.
Se veselim vročega poletja. Lepo bo. Prepričana sem.
Ostanite zdravi.
Rada vas ima.
Kak ne bi bila srečna.
MalaMo. :*