Življenje nam včasih kaj vzame, da nam lahko dvojno vrne. Včasih ne vemo zakaj nekaj ni, a kasneje ugotovimo, da je lahko. Včasih jočemo za izgubljenimi priložnostmi, da potem pridejo nove.
Ne vemo zmeraj razlogov zakaj se je nekaj zgodilo, a čez nekaj časa bomo. Včasih te razloge sprejmemo, včasih ne. Včasih smo preveč slepi od bolečine, da bi videli, a ko bolečina mine, je čas za nove začetke.
9. novembra nisem bila na stadionu, ko so Domžale izgubile v Ljudskem vrtu. Če dobro pomislim, sem komaj sedela, bila sem tečna, utrujena in zelo žalostna. A ob zmagi sem pozabila na vse to in potem še tisto izjemno darilo…še danes imam solzne oči sreče in kurjo kožo.
Prav lastnik tistega darila mi je danes pomahal, ko sem prišla na tribuno po tem, ko sem se obračala na posebne kote in iskala čudovite fotografije zadnje domače tekme v res vidno preveč dolgi sezoni.
Na dan tekme, ko bi morali začeti že novo sezono in na dan tekme, ko na koncu morda ni prišlo do velenjskega čudeža, a vseeno lahko po tekmi zaploskamo, se zahvalimo in smo ponosni.
Letos ne bomo prvaki. Boli ko pes in imamo dve možnosti. Da piskam in sem jezna, ali pa to spremenim v novo pravljico. In vem kake fajterje imam v ekipi.
Poznam te pubece, prihajajo novi obrazi, ki jih zadnje tekme spremljam na tribuni. Prihajajo obrazi, ki bodo v novi sezoni dopolnili mozaik vijol’čne zgodbe, ga nadgradili.
Nekateri obrazi odhajajo, eni so že odšli. Spremembe so edina stalnica, sem slišala en dan. Nikoli nisem sprejela tega v celoti, se pa učim. Vsak dan se učim.
Amir in Rok, izjemen dvojec, ki ima v nogah več kot samo nogometni talent, srčna fanta, ki bi danes lahko zabila še kakšnega. Odločila sta tekmo, na kateri se je poslovil domžalski Branko. Tekmo, kjer smo vendarle prejeli gol, ki pa ni bistveno vplival na rezultat.
Bila je tekma, ko se je zdelo vse bolj sproščeno, prijetno. Zadnja tekma doma. Moja 32. v sezoni v živo. Do konca ostaja samo še ena…
Veselim se nove in jo srčno pričakujem, verjamem v nove zgodbe, ki bodo pričarale toliko lepega, toliko dobre volje, toliko ene energije, toliko dobrega. Drugi ali tretji, ostaja vprašanje, a eno vem…za mene prvi.
Ne rabim jaz te lestvice, naslov in pokal bomo že nazaj domov pripeljali, ti fantje so sami po sebi šampioni. Z znanjem, energijo. Včasih je sfalilo, a komu ne.
Včasih ni šlo, a komu zmeraj gre. Včasih dobiš, včasih izgubiš. Neko ravnovesje se nekje zgodi.
Naučili smo se, da ne bo zmeraj šlo, a se bomo zmeraj znali pobrati po najhujših porazih. Naučili smo se, da lahko tolčejo, spreminjajo pravila, a mi se nikoli ne bomo dali.
Naučili smo se, da morda včasih moraš potolčt koleno, past na korenini, se spotaknit ob lastno palico, da na koncu prispeš na cilj in si zmagovalec. Ne gre zmeraj sončno, včasih niti mavrice ni. A dež vedno nekaj lepega prinese, kajne?
Nogomet piše eno čudovito zgodbo in verjamem, da se bomo, slej ko prej, skupaj veselili na stadionih, vsak s svojimi prijatelji. A naprej moramo pozdravit državo, da bomo lahko znova skupaj.
Ja, te maske so najlepše, a veseli bomo, ko jih ne bomo več potrebovali.
Rada bi se zahvalila, ker sem imela ta privilegij, da sem si lahko vse »korona« prvenstvene tekme ogledala v živo.
Našla sem si svoj sedež in del mojega srca pustila na njem. Res mi je bilo v čast, da sem lahko spremljala naše krasne fante v dobrem in slabem in verjela vanje do zadnje sekunde.
Danes je bila res ena posebna, edinstvena tekma za mene. Tako zelo sem jo želela videti predvsem zato, ker sem novembra doma pred tv prosila, da je to zadnja tekma, ki jo gledam doma, namesto na stadionu. Hvala, ker ste slišali moje prošnje in čutili mojo ljubezen.
Ne pozabite, da se na stadion zagotovo kot plemeniti krvodajalci vračamo vsaj 2. septembra. Več pa v prihodnjih tednih, ko vam sporočimo kje, kako in kdaj. Bodite zdravi, pazite nase in na ljudi, ki jih imate radi, odpočijte si in ne pozabite…v sredo na zadnjo tekmo sezone. V Kidričevo gremo in verjamem, da bo vijol’čna vojska zvesta kot še nikoli.
Položite dlan na dlan nekoga, ki ga imate radi. In mu povejte, da je svet z njim lepši. Kot smo z roko v roki, dlanjo v dlani boljši, ker imamo Ljudski vrt, NK Maribor in vso to čudovito prijateljstvo, ki je v naših srcih dokler bo bilo.
Rada vas ima.
Polna upanja.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić