18 let sem imela, ko se je moje življenje prvič obrnilo na glavo. 6.6.99 je pisalo, okoli petih zjutraj je bilo, ko sem skoraj izgubila življenje v prometni nesreči. Nekje sem imela varuha, da mi je rešil življenje v čisto zmučkani pločevini.
Ko se je NK Maribor uvrstil v Ligo prvakov, sem se jaz učila za zaključni izpit iz računovodstva, par dni kasneje pa sem postala redna študentka…
 |
| stilski izziv, marec 1999. |
Posledice nesreče so vidne še danes, vendar jih nihče od vas na srečo ne vidi, in tudi jaz počasi pozabljam kaj vse se je zgodilo.
Potem je minil študij, redna služba, vedno pa je ostajal v mojem srcu NK Maribor.
Leta v Ljudskem vrtu minevajo in še vedno sem tu.
Lani novembra sem se odločila, da zaradi nedobljene službe odidem na operacijo svojega življenja. Šele danes vidim, koliko negativnih ljudi je okoli mene in koliko ljudi v tej operaciji ne vidi nič dobrega. Vendar žal se na take ljudi ne oziram…
Danes sem obiskala svoj naljubši Mirage in tako vesela in srečna sem stopila skozi vrata. Sama sem se lahko pripeljala, celo brez sončnih očal, ki jih zadnje dni redno uporabljam za volanom. Šele minuli petek sem prvič sedla za volan po operaciji. Občutek je bil tako neverjeten in tako fantastičen.
Vsak dan je novo učenje. Sebe, življenja, ljudi okoli sebe, energije.
Odkar sem prestala operacijo se neverjetno ogromno smejim, v vsem iščem dobro, življenje mi ponuja toliko krasnih in čudovitih ljudi, trenutkov, korakov, spominov.
Zdi se mi, da je 4.1.2013 moj tretji rojstni dan. Dan, ko sem našla sebe.
V življenju sem se vedno iskala, spraševala, iskala toliko negativnega, bila sem na trenutke zagrenjena in prav zatežena.
Zdaj se mi zdi, da so mi z vidom podarili še toliko drugih dobrih stvari, toliko selekcije sem naredila, toliko spremenila, v sebi, okoli sebe. Življenju sem dala posebno priložnost, posebno možnost in predvsem moč. Toliko moči, toliko vsega.
Rada bi vam povedala kako se počutim v sebi, pa ne znam. Vem samo, da sem srečna. Presrečna. Ne znam vam povedati, kako v življenju nikoli ne bi spremenila 26. novembra lani, ko sem rekla, da bom rekla JA za operacijo in tvegala.
 |
| januar 2013. |
Saj me je bilo strah, na smrt me je bilo strah, a niti sekundo nisem verjela v slabe stvari, da bi slučajno šlo kaj narobe. Prepričana sem bila, da bo vse dobro.
Le nisem bila ravno prepričana, kako bo izgledalo, nisem vedela kako bo svet brez očal.
Zdaj vem…končno vem. Ko ga vidim skozi svoje oči, je svet tako lep.
Ko me ljudje srečujejo, pravijo da sem se spremenila. Da sem videti dobro in vsak kompliment mi potrujejo mojo odločitev. Zaradi tega imam še večjo samozavest, ki sem jo tako želno potrebovala.
Ne, ni bila samo operacija, ni bil samo kompleks, ni bilo samo ne videti…
Bilo je…videti drugače.
Pogledam se v ogledalo. Zdaj se ne gledam več čudno, kot prve dni, čeprav še vedno vsako jutro iščem očala in si ji popravljam na nosu, čeprav jih ni.
Hecno je, ko ljudem razlagam svoje nove zgodbe in si mislim…zagotovo me imajo za noro.
A ta svet mi je nov in v njem je prostor samo za lepe stvari.
Naj si nihče ne dovoli, da bi me prepričal drugače.
Ker, če se izrazim po nogometno, saj to konec koncev je nogometni blog, zanj obstaja samo rdeč karton.
Ne pozabite… se vidimo.:)
Foto: Dejan Laketić