Molitve so bile uslišane. Želja uresničena. Srce pa srečno.
Ko sem pred tednom dni dobila potrjeno, da lahko grem na tekmo v Kranj, mi je bilo pri srcu lepo, kot mi je zadnje dni pogosto.
Ko nas je v Kranju pričakalo sonce, sem vedela, da nekaj bo prav.
Vse napovedi slabega vremena so ostale kot kratke plohe na cestah, mi pa smo prišli v Športni park v Kranju po tri. Tega nismo skrivali in vedeli smo, da je to edina pot do minus ena.
Na tribuni, kjer sedim ponavadi, stolov ni bilo. Vprašala sem, če lahko tam sedim, pa ni bilo težav. Matej mi je posodil podlogo in en polčas sem dejansko tam bila sama.
Pred tekmo nismo imeli nobenih težav, prijazni gostitelji so se izkazali tudi tokrat.
Po koroni, je bila to spet prva tekma z gledalci, ki so imeli kaj videti. Mi pa tudi slišati.
Razburljiva tekma, kjer se »Triglav ena, Maribor Kurac« ni mogla končati drugače kot se je.
Menjave so naredile svoje. In zadnje minute so bile kot energijska bomba sredi te krasne gorenjske kulise. Če sem prosila za moč in vse kar spada zraven, sem to dobila.
Kaka Amirjeva mojstrovina (če si genij, si genij in to imaš v krvi), potem je Luka pokazal zakaj naj bodo eni raje tiho. In na koncu je pomagal še svojemu velikemu »ateju« Kapetanu, ki je, kot sem zvedela kasneje, dal svoj 152.-ti gol v državnem prvenstvu, če moja statistika ne laže, je to njegov skupno 204. gol in njegov 550.-ti nastop. Kakšne številke izjemnega človeka,
Kapetana in Gospoda z velikimi začetnicami.
Vse se je na koncu odvijalo tako hitro, da sem komaj dohajala. Nekaj čudovitih navijačev Maribora je navijalo ob koncu na eni strani, domačini pa so bili na drugi.
Postavila sem se tam, kjer zmeraj stojim, pozdravljala pubece in s posebno flaško v roki čakala nanj. Za vse ki ne veste, na Facebook strani Televizije Slovenije so imeli nagradno igro s vprašanjem o najljubšem nogometašu.
Izžrebali so mene. Ker je prišla takoj drugi dan po žrebu, mi je Tadej usposobil še zlat flumaster (če imate suhe flumastre, imamo rešitev!), pa sem bila pripravljena, da ta izjemna flaška dobi podpis. Od njega. Če sem njegovo ime napisala v odgovor, se mi je zdelo to edino tako prav in hvaležna sem.
Prišel je. Tako zlat kot zmeraj. Srčen, izjemen, hvaležen. Človek o katerem sem tolikokrat že pisala in vedno znova s takim ponosom, tako častjo, tako energijo. Oseba, ki v sebi nosi zaklad, veliko srce in izjemen karakter. Srečanje je zmeraj eno tako posebno doživetje, to pa še posebej, ker je zgodbo poznal in jo razumel.
Merti. Eh, saj veš…ti naš, mi tvoji. Za zmeraj.
In ko te vrstice pišem, se spomnim solznih oči po koncu tekme, ko sem se zavedala čudeža, ki se je zgodil s pomočjo tudi mojih ust, mojega srca in mojih rok.
Spomnim se gospoda s promili, ki je sodniku povedal vse, pa ga tak nisem nič razumela, a vsi so se mu smejali.
Spomnim se živčnih trenutkov, ko nisem vedela kaj bo…a verjela. Tako močno sem verjela. Kaj vas lahko ustavi, če verjamete? Kaj? Ko je vse pod kontrolo, čeprav se zdi, da nič ni? Če imate vero in verjamete, da se lahko zgodi nemogoče?
V Kranju se zmeraj prijetno počutim, čeprav slabe volje postanem, ko me postane strah. A v nekem trenutku sem se zavedala, da se moram preprosto prepustiti in naj se delo dokonča tako, kot se mora.
Zato pubeci, vse bo še točno tako kot mora biti. Prej ni konec. Zato fajtajte dalje. Napake delamo vsi, a če zaradi njih postanemo boljši ljudje, nam je oproščeno.
Bil je krasen konec popoldneva, sijoče Alpe so sijale, vse se je končalo tako, da smo z nasmehom počasi odšli…a še prej kup čudovitih besed, lepih misli, krasnih pozdravov in izjemnih ljudi.
Vse do Lukovice, kjer smo na pico na bencinski čakali rekordnih 22 minut (pica naj bi bila pečena v 7 minutah), »spizdi« pa je med delavci dobilo posebno potiskajočo se noto. Mamo to, nimaš to kaj.
A še ena prigoda več v številnih zgodbah, ki jih pišejo nogometna gostovanja.
Dolgo že nisem bila na nobenem, več kot 3 meseci so mimo…uf, kam gre ta čas.
In če se po jutru dan pozna, potem nas septembra čaka nekaj izjemno velikega…a o vsem tem pa več v prihodnjih dneh in tednih.
Bodite sonce v življenju nekoga, ki se boji neviht.
Rada vas ima.
V družbi najboljših.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić